Še tisto, kar je lahko, je težko

Čeprav se v Logarski še vedno vzpenjajo po slapovih, ki se jih jaz zaradi njihove krhkosti in precej visokih temperatur ne upam več dotikati, je precej dobro narejen Slap pod Belim stebrom zaradi svoje odmaknjenosti malce osamljen. V soboto sva ga zato obiskala z Domnom.

Slap pod Belim stebrom od daleč …

Krasen ambient … Dostop je zelo strm, ampak kar dober, ker je sneg trd, slap pa je, ko ga gledaš od spodaj, videti “no ja, saj ni tako pokonci”. Japajade! Takoj ko zapičiš cepin vanj in pogledaš navzgor, se beseda “ni” zatakne v grlu. Led je bil zelo dober in dalo se je malce cikcakati, s čimer se izogneš kakim svečkam in gobam, ki ustvarjajo previse, zaustavilo pa se nama je pod svečo. Čeprav je dobro narejena, se nekako nisva dobro znašla s prestopom vanjo in svečkami, ki niso zagotavljale, da bodo obdržale zobce derez, zato sva se spustila dol. Priznam, da me misel na to svečo zdaj ne pusti pri miru, in močno upam, da bo vsaj tam zgoraj mraz še vztrajal nekaj časa.

… in od blizu
In iz sredine prvega cuga
Pri sveči

Vztrajam pa tudi jaz. V nedeljo sva se z Markom Volkom namesto v Savinjsko dolino zapeljala na Jezersko. Avto je po novem treba pustiti pri jezeru, kar dostope podaljša za dobre pol ure, ampak se splača, saj so zelo dobro narejeni vsi ‘ta glavni’ slapovi in Teranova. Pod veličastnim Ledincem sva srečala Andreja Štremflja in Matevža Štularja, tako da je bilo plezanje še bolj zabavno.

Spodnji in Zgornji (malce ga skriva drevo) ledinski slap
Drugi raztežaj
Marko pod tušem
Marko pod vrhom drugega raztežaja (foto Matevž Štular)

Zabavno vsekakor, lahko pač ne (glej naslov prispevka). Pošteno me je navilo, pa sem plezala kot druga! Led je bil zelo dober v celem slapu, smo se pa v drugem raztežaju dobro stuširali. Z Markom sva se odločila, da preplezava še Zgornji Ledniski slap, ki naju je kar presenetil. Pričakovala sva, da bo lažji, a sva mu po plezanju mirno pripisala petico. Led je bil precej trd in krhek, plezanje pa nama je malce kvarilo nenehno padajoče kamenje (večinoma drobir s kakim večjim kosom vmes) nekje od zgoraj, kjer je v steno sijalo sonce. Z vrha sva se spustila po abalaku, potem pa se po snežišču povzpela levo na grebenček, da sva se čim hitreje umaknila iz vpadnice. Poiskala sva prehode do koče na Ledinah in sestopila v dolino.

Zadnji metri v Zgornjem Ledinskem slapu
Selfi na zadnjem sidrišču

Med sestopanjem se je začelo oblačiti in zelo pihati, sploh više v gorah. Čez Vikijevo svečo in po žlebih v njeni bližini je vsaj deset minut neprestano ‘tekel’ pršni plaz, ki ga je očitno sprožil oz. prožil veter.

Pa še moj začetek tuširanja … (foto Andrej Štremfelj)

In proti koncu tuširanja (foto Georg Fieger)

Gozdna

Foto: Domen, Marko, Andrej, Matevž, Georg, Marta

1 Comment

  1. Alina Ledinek

    Babe zmoremo, ane?! 👏💪

Oddajte komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

thirteen − 6 =

Preberite naš blog

Prebrskajte med več kot 1500+ zapisi na našem blogu.