Življenje gre naprej. Tako in drugače. Da so spremembe edina stalnica v življenju, ni nekaj, kar preberemo in potem veleumno pisarimo po raznih družbenih omrežjih kot lastno pogruntavščino. Je dejstvo. In spoznanje, do katerega pridemo prej ali slej.

Nekatere spremembe so tragične, nekatere slabe, nekatere nepričakovane, tiste, ki jih navadno naredimo sami, pa dobre, saj jih hočemo zato, da nekaj izboljšamo.

Življenje pa se ne ozira na to, ali so spremembe slabe ali dobre, vedno gre naprej. In v redu je tako. In prav. In dobro. Saj veste, zakaj razmišljam o tem, kajne …

Pot pod očakom

Spremembe so tudi majhne in velike. Ta, da smo s Tinco in Polono po skoraj dveh letih dojenčkanja prvič šle nekam brez dojenčkov (ki to pravzaprav že niso več), je za nas velika sprememba. Dobro, priznam, malo dramatiziram, ampak res smo šle prvič skupaj v hribe brez otrok. Le Andrejo smo pogrešale.

Prvič vse tri brez dojenčkov v hribih

Zaradi izgovorov, kakršen je časovna stiska, smo se na hitro odločile za Slovensko smer v Triglavu. Tik pred dogovorjenim četrtkom, ko smo že razmišljale o opremi za nekoliko daljšo plezarijo, je namreč Tinca ugotovila, da ima neodložljive obveznosti in je predlagala predbožični petek, ko sem jaz imela načrte s svojim najstarejšim otrokom, Polona pa tradicionalno družinsko kosilo. Pa nam je vseeno ratalo! Le dovolj zgodaj smo morale iz toplih postelj.

Slovenska smer v Severni steni Triglava je letos upravičeno tako zelo obiskana, saj so razmere res dobre, ampak če povem odkrito … Raje bi gazila do vstopa, kot pa da konec decembra natikam dereze šele pred Slovensko grapo. Sicer pa je bil dan prekrasen, vreme odlično, ženska družba pa mi je prijala kot vedno, ko se doma začnem utapljati v testosteronu. ;-)