Včasih smo se šli na pomlad in jesen malo pogret v južno steno Kordeževe glave naše Peco, letos pa me je tam dvakrat nazeblo celo v poletnem mesecu juniju. In ker pravijo, da v tretje gre rado, še enkrat prav pošteno, to soboto.
Grega je v naše kraje povabil Luko Lindiča, ki v Peci še ni plezal. V mislih je Grega imel poizkus prve proste ponovitve ene smeri iz »železne dobe« plezanja prvenstvenih. Takrat smo s klini odstirali skrivnostne tančice in posegali v deviški svet Pece. Danes se to počne z magnezij vrečko okoli pasu. Menda prosto nista bili preplezani le še Igorjeva smer in Ena mačka. Obe sva prva preplezala z Mihijem v osemdesetih prejšnjega stoletja. Ko smo v jutranjih urah uzrli steno, preko katere je veter podil meglene oblake, nam je bilo koj jasno, da danes ni pravi dan za magnezij vrečko. Stena je bila videti mokra, dolgi črni trakovi so se raztezali po zajedah in poklinah. Deževje minulih dni je naredilo svoje. Na kraškem svetu so poplave, po steni Pece pa se cedi. Grega nas je popeljal do Veternega raza, kjer bi lahko bilo bolj suho, a kot ime smeri pove je bilo še bolj vetrovno. Tako je mrzlo rezalo, da sem v nekem trenutku pogledal navzdol po nogah ali sem slučajno pozabil hlače obleči. In ko smo se sprijaznili, da danes ne bo s plezarijo nič in se odpravili proti žlebu, ki vodi na vrh Pece je Grega zavil v Južni raz. »Tu je bolj zavetrno, pa samo en cug je mavo bolj strm!« Tako je tudi bilo, le da je tisti malo bolj strm raztežaj bil nesramno spolzek. Nekako tako kot so spolzke stopnice obrasle z algami, ki vodijo v morje, da se noter cel spraviš le če se obesiš na ograjo ob njih. Le, da je tu narava stopnice narobe obrnila, ograje pa tudi ni bilo. Je bil pa zato veter in nesramen mraz. Že po nekaj oprijemih so bile roke toge in brez občutka, prsti v tesnih plezalnikih pa kot da niso tvoji. Še as kot je Luka, ki je imel čast biti prvi v navezi, se je moral pošteno potruditi, da se ni pridrsal navzdol…
Še »selfi« na robu stene pa ajd v dolino h Greganu na čaj, kjer smo se odtajali. Kljub temu da vreme ni bilo po Gregovem načrtu je bilo pa vseeno fajn. Že občutek ko te ta najboljši vzamejo s sabo na štrik ni kar tako.