Stereotipi držijo ali pa ne. Pregovori in reki in rekla in podobna šara, s katero polnimo naš vsakdan, da smo videti bolj pametni, isto – pravzaprav bi rekla, da bolj ne držijo, ker jih pač povemo na pol ali pa narobe razumemo ali pa se zgolj tolažimo z njimi; Oton Župančič je napisal: »Osel gre le enkrat na led, baš to je oslovstvo. Modrec ve: danes sem pal, jutri bom plesal po njem.« No, mi pa vzamemo samo prvi stavek in ga po svoje razumemo in pametujemo …

Zadnje čase se rušijo predvsem stereotipi o ženskah, pri čemer govorim seveda o tistih ženskah, s katerimi se družim: ženske se v resnici prav krasno razumemo, obiranje drugih ljudi je za nas izguba časa, za nabrusiti dereze in natakniti verige na kolesa ali potisniti avto, ki ne vžge, ne potrebujemo mobitela, veselimo se uspehov drugih (ne zgolj fuzbalerkih ekip ali smučarjev) in ko rečemo »Bravo!«, nam je razlog za izrekanje priznanja v navdih, smo potrpežljive druga z drugo, ne označujemo svojega teritorija oz. poti z lulanjem (sploh če je sneg), se objamemo tudi v javnosti (trezne), se hihitamo in režimo (trezne), nosimo hlače in krila in gojzerje in visoke petke, priznamo, kadar nas je strah, ni nam treba ves čas tekmovati med sabo, roditi znamo … Zadnje čase, pravim, to pa zato, ker so zadnje čase vsi moji najboljši dnevi v znamenju krogca s križcem spodaj! In v znamenju cepinov in derez (nisem naključno ravno te Župančičeve izbrala … :-)).

Deset parov (foto: Alenka Paveo)

82-letnica naveze M & M: Prejšnja nedelja naju je najprej zvabila na Ljubelj. Da vidiva, kako je v tistem drajtulišču, v katerem visita Anderle in Kresal na sliki v Zimskih vzponih. En sam ogromen strop! Ampak ker sva bili že ravno tam … Ampak spet ampak – zlomljena dereza! Na misel nama je prišlo, da bi si to lahko razlagali kot slabo znamenje … Japajade! No, v tem primeru je mobitel prišel zelo prav! Anderle je krasen, prišibal je do plezališča z derezami zame in nama še mimogrede napeljal vrv, ki je visela nekje s polovice smeri (in midve izmenično na njej). Potem pa sva veseli zatikali in se potili in se čudili, da je tako težko, če pa je Anderle z lahkoto, še preden sva usta zaprli (od občudovanja), vpel vrv v vrh.

Poskus DT štirinajstič (foto: MK)

Poskus DT petnajstič (foto: MD)

Proti večeru sva že nekoliko naviti napeljali vrv v lednem kraljestvu Mlačce (15 evrov na osebo za nočno plezanje je res kar precej, ampak če pomisliš, koliko dela in truda je vloženega v ta ledni vrtec, si Skumavc s pomagači to prav gotovo zasluži), potem pa že precej naviti okoli desetih zvečer prikorakali v Tamar.

Pravljično (foto: MK)

Dopustovski ponedeljek je v Tamar pripeljal zgolj še eno navezo, ki je pikala v led v Skritem slapu, midve pa sva zakorakali pod Centralca. Končno spet slap! In to s prečko! Jupiiiiiii…. Veselje na vrhu pa je nekoliko skalil padec enega od naveze, ki je po Skritem vstopila še v Centralnega. Nič hudega se ni zgodilo, udarec, bolečina …, a vseeno sva se odločili, da fanta pospremiva do koče, medtem ko sta druga dva šla po železje, ki je ostalo v ledu. Skritega sva pa pustili, da si v miru zaceli rane. Potem pa sva že drveli po nove lupčke – nomice (L, hvala!)!

Centralni slap v Tamarju (foto: MD)

184-letnica M & M & K & Š & M : Petek se je začel malce nervozno. Delovni teden je bil namreč nabit z delom in napovedani popoldanski odhod ene ekipe na Grohat je postal večerni odhod štirih ekip. Vse robe in hrane se je nabralo toliko, da bi ravno dve šerpi potrebovale, ker pa je bil vikend brez krogca s puščico, smo si zadevo olajšale kar s sankami. Ki jih je bilo treba tudi nositi tu pa tam (jebemomast pa taka zima!). Okoli polnoči je bila ekipa popolna: deset parov j… v naši sobici na Grohatu. Ne, res nismo obirale in tudi trezne smo šle spat, smo pa izmenjale izkušnje s hribov, potovanj, o porodih, o otrocih, o cistah, o cunjah … Režale smo se in klepetale do štirih zjutraj, ko smo na spodnjih pogradih ležeče zlezle pod odeje, na zgornjih pogradih pa se je začelo govoriti nekaj o samovžigu, tako da odej sploh potrebovale niso (spomnim se, da smo se v OŠ učili, da je pod stropom menda bolj toplo …).

Nakupi (foto: MD)

MMKŠM in roba (foto: Daša Kotnik)

Zaradi podnebnih sprememb ... (foto: Daša)

Tu piše, kdaj sta se Špela in Boris spoznala

Skupinska drugič ... (foto: Alenka Paveo)

Globalno segrevanje zgoraj (foto: MK)

Prva je gnezdo »zjutraj« zapustila naveza M & M. Vleklo naju je tja, kjer sva nazadnje obrnili: pod Stanetovo, prvič »drajtulat« nekaj hribovskega. Ni bilo slabo, pravzaprav je bilo prav fino, četudi sva popolnoma zeleni (in temu primerno »trdi«) v tej zvrsti plezanja! Je pa precej drugače kot poleti, ko se sprehodiš tam čez. In kar nekaj časa traja, da zaupaš orodju, ki je tvoj edini stik s skalo. Kot je Andrej napisal zadnjič, te kar zamika, da bi prijel tisti grif, ne pa da iščeš razpoko za okel cepina, potem pa še razpoko za zatič in upaš, da so zobci derez dobro zagozdeni medtem.
Ob povratku na Grohat je Alenka ravno kidala sneg, da smo ga stopile za čiščenje. Z Matejo, Dašo in Katjo so se malo prej vrnile z vrha Raduhe, čeprav sva midve potiho upali, da bo ob najini vrnitvi že vse pospravljeno, čez nekaj časa pa smo dobile še sporočilo, da so Maša, Ana, Špela in Martina uspešno osvojile Olševo. Odličen dan za vse!

V Stanetovi - "drajtuling" (foto: MD)

Tik pred koncem - Marinka "izdrajtula" iz Stanetove (foto: MK)

Štiri gracije na vrhu Raduhe (foto: Alenka Paveo)

Katja je šla po zaklad (foto: Alenka Paveo)

Pika na i: Gneča malo pred Črno nas je odvrnila od želje po obisku gradov, ki jih je ravno tisti dan gradila menda kar 101 ekipa, pa še pozno je bilo in načrte za nedeljo smo že imele. Simona je zbolela, zato sva z Marinko v Logarsko v nedeljo povabili Dašo. »Tako ali tako bo zjutraj pod Sušico gneča,« smo bile vsevedne, da bi imele primeren izgovor za par uric spanja več, zato smo se pod slapom gnetle (jasno, da je bila gužva) relativno pozno. Devet plezalcev pod prvim raztežajem in Fižola sredi njega. Pa smo vseeno dočakale svoj trenutek in Daša je preplezala svoj prvi slap! Led je bil odličen, slap pa dobro narejen, saj smo preplezale tudi ona dva skoka (priporočam!) nad mostičkom, pri katerem običajno zaključimo s plezanjem po Sušici. Pa ne zgolj to, da je bil led res super, naveze pred nami so za sabo pustile krasne luknjice povsem do vrha!

Zadnji (četrti) skok v Sušici (foto MK)

Pa še nekaj v zvezi z ženskami in prislovičnim teženjem: čudovito je imeti hčerko, ki prav nič ne teži, ko gre mati plezat, ampak reče: »Da ne boš padla!« In me cmokne!
Tako, toliko o stereotipih in pregovorih in rekih, kar se »nabiralk« tiče. Nič ni deževalo, nikomur se ni kolcalo (razen našim otrokom), na ferajnu pa je vedno več deklet, ki jim led postaja vse bolj ljub. Nekaj mi pravi (menda je pri ženskah intuicija močnejša kot pri moških) da se nam bo pridružila še Simona …

Ledna