Bil je torek, ki se mu moraš skoraj izogniti, če si sladkorni bolnik! Noro cukrasto krasen! Že v službi je bilo odlično (najbrž tudi zato, ker je trajala samo štiri ure), vožnja z Motorčico do Ljubljane je bila perfektna (veter v laseh pa to :-) ), cenzuriran stavek, najini nahrbtniki peresno lahki, dostop do Kramarjeve smeri (IV / I–III, 615 m) v Storžiču pa ravno prav dolg za ogrevanje.

Vstop v Kramarco

Tako zelo naju je že matralo pomanjkanje hribov, da sva vrgla na plano nekaj želja, ki se dajo izpolniti tudi po službi, in se soglasno odločila, da je Kramarca najprimernejša želja. Jure jo je že poznal, tako da z orientacijo nisva imela nobenih težav, meni pa je strašno pasalo, da zlezem na en hrib, na katerem še nisem bila. In da končno vidim tisti bivak pod Storžičem, ki se tako rad pojavlja v vseh alpinističnih izpitnih polah. Kot že rečeno, je dostop do Kramarce dokaj kratek, sama smer pa našteje nekaj čez 600 metrov, par luštnih skokov, malo travce, že omenjeni bivak in tudi nekaj šodra.

Na začetku moraš paziti, da te ne zavede logičnost smeri – ne začneš namreč v grapi, ampak splezaš na stolp levo od nje, na vrhu pa že vidiš, kje je prehod nazaj vanjo. Grapa te večinoma sama vodi, vendar ne ves čas – da prideš do bivaka, moraš zaviti iz grape desno po razu in čez trave, za bivakom pa se po travah ponovno vrneš v smer, vendar ne v isto grapo. Tu pa tam je torej treba biti kar previden, da ne zatavaš. Je pa v smeri tudi nekaj klinov in celo kak svedrovec, tako da nekoliko pomagajo pri orientaciji.

Po izstopu iz Kramarce naju je skorajpotka vodila rahlo levo in dalje proti drugi grapi, po kateri oz. ob kateri sva bila endvatri pri križu na vrhu Storžiča. Potem pa že takooo zelo pogrešani razgledi, Hitchcockovi glavni igralci iz Ptičev in vonj po svobodi …

Sestopila sva čez Škarjev rob – po poti, ki (spet) ni za diabetike. Če greš navzdol; po njej navzgor se najbrž kar vleče …

[nggallery id=200]

Lezla sva Jure in Gozdna