Tale je že malo stara, pa vseeno…
V začetku oktobra smo Martin, Martin, Rok in jaz mudili na Sardiniji…
- Prve dni smo preživeli/preplezali na in v okolici čudovite plaže
- Tukajšnje stene so ponujale raznovrstno plezarijo…od navpičnih plošč….
- …do dolgih previsov (z velikimi grifi)
- Martin se je prvi večer javli za kuharja..nato pa še ostalih 10 dni ni nikomur pustil blizu gorilnika
- Sončni vzhod
- Umivanje zob…z razgledom!
- En dan smo se podali plezati v (hja, se ne spomnem imena)…u glavnem, besede dneva so bile: položne plate, škraplje in plezanje na noge
- Martin vpenja svojo prvo 5c
- Še malo plaže in morja, preden…
- …smo se podali v bolj pusto notranjost otoka
- Po dveh urah iskanja, končno na pravi poti v plezališče…tam pa…
- …POČI!
- Začeli smo z, vsaj po oceni, nekoliko lažjo…pa vendar se je izkazala za precej trd oreh
- težka, previsna in predvsem preširoka poč…GROZA!
- Plezanje poči.. 1.korak: drži blokado na eni roki, medtem ko poskušaš zagozditi drugo.. 2.korak: ponovi 1. korak
- Nov dan, nova stena… edino plezališče kjer je bil dostop daljši od 5 min…in tudi edino plezališče kjer smo po končanem plezanju pozabili plezalni vodnik
- Prvo noč smo prespali v nasadu oljk, ki je hkrati tudi izhodišče/parkirišče za plezanje v okolijških stenah
- malo kulture
- na poti iz plezališča smo odkrili veliko jamo…ta nam je 2 dneva služila kot dom
- jutranji pogled iz luknje
- Martin v eni izmed številnih smeri, ki potekajo čez dolge navpične plošče
- Zadnje dni se nam je pridružil še en član…na sliki vidno zdelan od potovanja
- najlepša smer kar smo jih plezali… 25m “štemrisa” te pripelje pod velike strehe, katere so na srečo posejane z velikimi opriimki
- skrivnostno drevo, z mamljivimi sadeži…
- Martin opreza za plezališčem
- ostanki 2. svetovne vojne
- zona militare…
- ..tako pa izgleda “zona militare” z druge strani…nič kaj vojaška luksuzna vila in izjemen klif za DWS..žal dostopen le izbrancem ki so si “na ti” z Berlusconijem
- hitro opremo v avto..v ozadju se že kuha nevihta
- ..po nevihti
- naš zadnji tabor, zadnji dan
- še ena spalnica s čudovitim razgledom
- močan, močnejši, najmočnejši, Martin
- plaža na skrajnem južnem delu otoka
- otroci se igrajo v vodi…
- otroci plezajo…
- otroci grejo domo :(
Jan
Čudovita plaža je med nami povratniki bolj znana po imenu Cala Fuili, med prvopristopniki pa se širi mit o tisti kao TOP plezalni destinaciji otoka. Raja sicer ob povratku domov pravi, da so plezali v Cala Gonone-ju, kar pa se ob preveč popitih Ichnusah zna kar hitro zgodi prenekateremu raziskovalcu nekoristnega. V okolici Cala Gonone-ja najdete več kot dvajset plezališč in vsaj še deset tistih t.i. “sekret spotov”, ki po defaultu pripadajo lokalcem in najaktivnejšemu opremljevalcu smeri . Maurizio Oviglia je tudi avtor vodnička Pietra di Luna in večine ta navrtanih. Oktobra je luč v spletnih prodajalnah ugledala že peta dopolnjena izdaja vodnička. “Sekret spote” pa najlažje najdete na njegovem Facebook profilu ;). Samo ne povejte naprej! Sekret, pa to…
Plezališče katero ime ti je ušlo pa se imenuje La poltrona. Poleg ogromnega števila kratkih “tečajniških” v desnem delu stence, ponuja platast sektor direktno nad Cala Gonone-ju tudi navrtan big wall climbing. Predvsem za tiste, ki si želijo na zasluženem dopustu v svojih beležnicah odkljukati še kakšno zavidljivo večraztežajno. Predlagam cca. 200 m smerco Deutsch Wall! Po plezanju v smereh ala Deutsch Wall jogurtova kopel nujna. Coperton, da pocrniš a ne da izgoriš, pri teh temperaturah ne pri niti v širši krog rešitev! Centralna plata se leze oz. jo ta pametni plezajo le pozimi in še to v popoldanskih urah.
Rdeča stenca z 25 m štemrisa, če se ne motim, pa se tudi to zadnje čase res neverjetno velikokrat, je eno meni ljubših plezališč na otoku. Domusnovas Špiler, al ne!?
Ja, tablica zona militare služi na Sardi kot neke vrste plakat ali flyer za zloglasne Bunga Bunga zabavice, katerih gostitelj je mladostniški ex premier. :) Če bi šli na skrajni sever pa bi naleteli na odstranjene svedrovce okrog Madonine rezidence. Tako da… Jebi ga. Denar je glupih vladar!
Vodniček! Upam, da ne Rudijev oz. moj. Pravzaprav najin. Oziroma naš!
Imena si dobro zadev. Sem prevero v vodničku.
Ja pozabljeni vodniček pa je bil (oz. je še vedno) vajin. Smo seveda takoj šli nazaj ponj.
Čisto po mojem okuso,si mi serviro skoraj verjetno mojo naslednjo več dni trajajočo plezalno pustolovščino .LP Vezi