102 ali Zemlja se ohlaja (pa skoraj nov slap)
Datum objave: Jan 24, 2022

Spet so v modi rime,

a ne brez domoljubne štime.

Vem, da pesem moja, polna zanosa,

ne bo končala v šolskem učbeniku,

a ne morem brez ponosa,

ker živim v tem krasnem svetu.

Klimatske spremembe so pravljica,

pravijo nekateri ‘posvečeni’,

a če bi to bila resnica,

ne bili bi vsi slapovi v Logarski stopljeni.

Vendar bolje, da molčimo,

da je vse v redu, se slepimo.

Lezemo po kvazi ledu,

se veselimo, ko na šrauf kavbojca naredimo.

Najbolj pa nas osreči,

ko po slabem cugu ali pol

še soplezalec pripleza po neporušeni sveči.

Ampak črni panter je dokaz,

da globalno segrevanje je velika laž.

In naša dežela je polna veselih ljudi,

saj ne skrbi ne revščine ne brezposelnosti ni.

Mogoče pa tale pesem vseeno svoje mesto dobi

med (novodobnim) Koseskim in (modernimi) Kopitarji …

V resnici sem hotela napisati samo ‘reportažo’ o lednem plezanju v Logarski, a sem, tik preden sem odprla našo spletno stran, naletela na še en primerek novejše domoljubne poezije (uradnega poimenovanja za to obdobje še ni), kakršni so se v antiki zoperstavili rimski neoteriki. Novodobne muze imajo pač tako moč, da človek začne kar pesniti, čeprav je čisto brez talenta.

Z Marinko nama je ratalo po kakem desetletju praznovati najino obletnico točno na dan, ki je zares “ob letu”. Seveda sva ga raztegnili na dan pred tem in dan po tem …

V petek zvečer sva se razkomotili v hiši Ojstrica sredi Logarske, da bi ja bili prvi v sledovih ledu, ki so se nakazovali tam, kjer je še pred slabim desetletjem vladala prava teta Zima in je bil zrak tako mrzel, da so se trepalnice lomile, nasmešek po preplezanem slapu pa je primrznil na obraz. Res sva bili prvi – seveda v Palenku – saj sva vstali ob štirih, si na čelke namontirali reflektorje in žur se je začel.

Ni (še) gužve
Še vedno ni gužve

Po Palenku sva šli na ogle… Zajtrk, potem pa na oglede. Lokalci so namignili, kam se splača iti pogledat, zato sva se najprej ustavili pod Sušico. Med kolebanjem zaradi tankega ledu in precejšnje količine vode, ki je tekla po sredini, in skoraj rentgenskim preiskovanjem okolice so naju prehiteli trije mladci, zato sva se odločili za vzpon po slapu, ki sva ga (vsako leto svetim tam okoli, a sem ga videla prvič) zagledali malo niže in levo od Sušice. Tanek, a dober led, vmes malce grape, naju je vsega skupaj po kakih 160 metrih pripeljal dvajset metrov pod pot, ki vodi na Klemenčo jamo od Doma na razpotju.

Med sestopom sva izvohali, da je prvi cug Slapa pod tunelom zamrznjen in si ga zacahnali za naslednji dan. Pa Sušico tudi. Moj mamut (beri avto) je bil namreč opažen – kot dežavu, kot da sva v Matrici, naju je letos enako kot lani poklicala Ratajeva Nataša. Ker je videla mamuta. Enako kot lani. In ker so informacije hitrejše od svetlobe, se je naveza Lesjak-2xRataj znašla v istem slapu kot medve – enako kot lani – potem pa še pri Ivici, pri Zadružniku, kjer smo si privoščili vrhunsko in obilno večerjo. Zelo priporočamo!

Tile trije postajajo tradicionalna druščina na najinih obletnicah

Ko greš v Logarsko in hribe tam okoli, Zadružnik spada zraven. Najine obletnice so se zelo pogosto začele ali/in končale tam, enkrat sva Ivici pokvarili novoletno zabavo (čisto nehote, samo dolgo lajtngo imava …), tam sva se šli dobrotnici in mušketirje, tam sva sušili premočene cunje, ko naju je močilo v kakem slapu …, zato sva še toliko bolj navezani na Zadružnika. In Ivico. Letos sva praznovali 102. obletnico, ko sva prvič praznovali tam (no, začeli praznovati), je bila 80. Mogoče je bila že katera prej, ampak pridružujeva si pravico do delne demence.

102 z Ivico pri Zadružniku

V nedeljo sva poležavali do zajtrka, potem pa se opremljeni in s kako kilo preveč (zaradi hrane, ne opreme) ustavili pod Sušico. Temperature so bile visoke, Sušica pa še bolj borna kot prejšnji dan. Modrost in ženski instinkt sta premagala željo po njej, zato sva zavili v tisti cug pod tunelom, vmes pa naleteli na trop Črnjanov z Ježem na čelu, ki je šel vadit manevre pod razpadajočo revo. Ko smo se potem srečali pri Zadružniku, je Davo povedal, da se je zares začela rušiti.

Heh …

Drugi cug, ki ga imam v spominu kot precej zahtevnega (pred uhuhu leti), je bil primeren le za poziranje. Ko sem ravno pri poziranju … Tetovatorki Urški sem obljubila lepo fotko zaceljenega tatuja, ki mi ga je naredila pred mesecem dni, in seveda je Marinka najprimernejša za to, da fotko naredi. Ker sva hoteli dnevno svetlobo, sva hoteli še primeren ambient, in ko sva ga našli, je postalo precej zabavno. In Marinka je postala kot dr. Hyde. Na moje tarnanje, da me malce zebe …: “Briga me, naredi, kot je treba!”

Ko fotografinja Marinka reče: “Naredi, kot je treba!” Lahko bi bila influeserka, al!

Krasen konec tedna je bil krasen tudi zato, ker sva srečali kup Korošcev in solčavske legende; skoraj nemogoče je, da vsaj na Drejca in Čifa ne naletiš, če se klatiš tam okoli … Supin s svojim ‘podmladkom’, kot sta Marko Volk in Anja Petek, pa je tako in tako že kar sinonim za tiste konce (v soboto so Anja in druščina zlezli nek divji slap v Matkovem kotu).

Čif in Drejc sta povedala, da je tisti ‘najin’ slap redko narejen, Samo pa, da ga je pred leti preplezal in poimenoval Ščenčak (Wl3-,30-80 st. 130 m 30 min; solo).

Ivica naju je malce potolažila, da bova laže prenašali dež.

Naveza M & M

Foto: midve in Kristina

Kategorije zapisa: Ledno plezanje

1 Comment

  1. Karin

    Fajn dogodivščina, itak pa te je fajn brat. Pa vse najboljše obema.❣❣

Oddajte komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

13 − ten =

Preberite naš blog

Prebrskajte med več kot 1500+ zapisi na našem blogu.