Je rekel Švarci v tistem znanem filmu. Jaz pa tudi. Ne v filmu, seveda.
Tam nekje 10 mesecev, morda kak dan več, je minilo, odkar sem preplezala zadnjo večraztežajno smer v hribih. Potem pa sta mi počutje in vedno večji trebuh dovolila le še malo plezališč in hojo. Ja, Bor mi je res dal vetra v teh devetih mesecih, ampak je tako krasno in zlato dete, da mi je v slabih petih mesecih, odkar je prišel na svet (ne morem reči privekal, ker ni ravno jokica), že vse trikrat poplačal. Tudi s tem, da mi je že dovolil iti plezat večraztežajko. :-)
Sicer sem v nedeljo dopoldne, 28. 6. 2015, hotela in morala poštimati še vse v zvezi z njim, pa še potem sem s težavo sedla v avto, ampak tako zelo me je mikalo potipati skalo … Bor je nasmejan ostal v rokah skrbnega atija in starejšega brata, z Alešem Ogrinom iz AO Ljubljana Matica pa sva šibala na Ljubelj.
Dostop za bolj lene, sestop za tiste z malo časa, smer za skočit čez – idealno za samico z zelo mladim mladičem, ki ga ne (z)more pustiti predolgo samega. Mamice, ve razumete, a ne!
Smer Janc-Mali sem preplezala lani noseča, tako da je bila ta smer res prava izbira za “vrnitev”. In čeprav je opremljena in lahka, moram priznati, da sem lani tam plezala s kar nekaj rezerve. Jasno, hormoni naredijo svoje, še več pa zavedanje odgovornosti. No, tokrat sem bila predvsem malce bolj okorna (na začetku), potem pa … wiiiihaaaaa! “I’m back!”
Gozdna
:)