Leon je včeraj, 9. 8. 2026, izpolnil zadnji pogoj za prijavo na izpit za alpinista! (Nostalgično) sem izbrala Kovinarsko smer v Veliki Mojstrovki, ker je bila to tudi moja izpitna smer, a sva se tik pod vstopom soglasno odločila, da bova raje preplezala Smer Debelakove. V Kovinarski je bila namreč že gneča, v Smeri Debelakove pa le ena naveza. Padajoče kamenje iz Kovinarske je tako letelo daleč proč od naju. Skico – saj na to smer nisva bila pripravljena – nama je nekako uspelo sneti s spleta, a ker nama slab signal ni dovolil iskanja dodatnih informacij, sva malce improvizirala. No, kandidat za alpinista se tako in tako mora znajti – in to je Leonu odlično uspelo. Izbrala sva svoj vstop, preplezala dva ‘svoja’ raztežaja do prave smeri in po treh raztežajih ujela navezo pred nama. Plezalca sta naju prijazno spustila naprej – Leon hitro pleza – in po petih urah sva stala na vrhu Mojstrovke. No, smer sem poznala že od prej, tako da čisto nepripravljena le nisva bila. :)
Če po pedagoško zaključim: Leon je izpitno turo opravil z odliko!
Moram (oz. morava) pa se pridružiti tistim, ki robantijo zaradi kaotične prometne ureditve v dolinah in na prelazih v Julijcih. Parkirala sva v Kranjski Gori, plačala parkirnino (okoli 10 evrov) in se na Vršič se odpeljala z brezplačnim avtobusom, kar je bilo prav fajn. Ko pa sva se želela vrniti v Kranjsko Goro, avtobusa, ki ga je na prelazu čakalo že blizu petdeset ljudi, ni bilo od nikoder. Po petnajstih minutah čakanja ob sicer še vedno precej prometni cesti sva šla peš in pri Erjavčevi koči naletela na načelnika KA z dvema soplezalkama. Oni so parkirali pred kočo (celodnevna parkirnina tam stane 18 evrov). Seveda sva se stlačila v njihov avto in zapeljali so naju do najinih jeklenih kočij, za kar sva Janezu res hvaležna.
Marta – Gozdna
Bravo Leon