Rezultati ne morejo biti vidni takoj, zato se nikar ne zmrdujte, ker še ni snega, ki smo ga babe šle delat zadnji konec tedna na Grohat. Bo! Pa led tudi!

Enajst bab na pogradu ali Kako smo delale sneg

Z Martino sva se žrtvovali za skupno dobro in že v petek zvečer odšli iz zavetja toplega doma v mrzle hribe. V izjemno hladni petkovi noči sva krepko otovorjeni gazili proti tako zelo ljubi nam Raduhi, pri čemer sva morali paziti, da med pogrezanjem v sneg, padanjem in plezanjem po strmih zledenelih bližnjicah nisva razbili ducata jajc, namenjenih za palačinke …

Japajade! Z velikim veseljem sva se tja gor spokali že v petek, cesta do Bukovnika je bila kopna, kolikor je bilo snega med potjo na Grohat, je bil pa pomrznjen, tako da sva endvatri že kurili v peči in topili sneg, ker vode ni bilo.

Jutro je obetalo načrtovano plezarijo, saj kljub meglam in oblakom ni deževalo, sneg je bil pa še vedno pomrznjen. Ko sva po svežih Cigijevih sledeh, ki so pri GRS-jevcih zavile levo, korakali proti Veliki Raduhi, sva optimistično pričakovali čudovito plezanje, optimizem pa se je že takoj za grebenom začel topiti skupaj s snegom. Glede na vremensko napoved Raduha sploh ni gora, saj jo je začel močiti dež … sneg pa vedno bolj južen.

Lanež je v takih primerih dober “izhod v sili”, zato sva se obrnili in soglasno sprejeli odločitev, da izkoristiva Cigijevo gaz v eni od Laneževih grap. Pa nisva bili edini, iz enakih razlogov kot midve sta se tam znašla tudi Jež in Barbič (kdo pa drug). Cigi je preplezal Smer Pavlija Pasterke, midve pa sva ubrali isto varianto kot naveza J & B in preplezali Lovsko smer. Sestopili sva po Butalski (jasno, če pa je bila gaz narejena tudi tam) in zaključili s plezarijo, saj se dež ni in ni hotel spremeniti v sneg. So pa popoldne isto varianto ubrali še člani AO Grmada iz Celja, ki so imeli na Grohatu alpinistično šolo. Ja, tudi njim je dež odplaknil načrtovane vzpone.

V Lovsko grapo … Foto: Igor Radovič

Kmalu za tem, ko sva se razkomotili ob topli peči in zadovoljni ugotovili, da je oskrbnik na koči, kar pomeni, da ne bo treba topiti snega, je na Grohat že privriskala glavnina babje druščine. Zakaj so za pot od Bukovnika do Grohata potrebovale dve uri, bo ostala skrivnost; so pa bile zelo dobre volje …

Pot na Grohat je dooolgaaaa

Počasi se nas je nakapljalo vseh enajst in večer je postajal vedno bolj podoben tistemu pred dvema letoma. Vsega vraga dobrot se je izmenjalo na mizi, izmenjalo pa se je tudi – tokrat že več – izkušenj. Ne, moški, lahko ste še tako zelo prepričani, da babe samo šinfamo, v resnici je to bolj vaša domena (a ne, punce); zaroke, poroke, otroci, ženske težave in ženske radosti, zdrava prehrana, pivo, vino, načrtovanje dekliščin(e), vzgoja, izobraževanje, prigode, nezgode, šale, intuicija, zelišča, plezarija, joga, led, smučarija, čarovnija … To so naše teme!

Od jutra si upravičeno nismo obetale boljših razmer, zato se je poležavanje zavleklo do poznega zajtrka, ki smo ga podaljšale v peko palačink. To pa v pospravljanje in slovo od Grohata …

In zakaj 158? Čeprav bi morala biti številka še višja. Ker je januar naš mesec – kar šest punc nas je, ki smo na svet privekale v najlepšem mesecu v letu, to pa je dovolj dober razlog, da se takole zberemo, malo poplezamo, izmenjamo kuharske recepte in predebatiramo o resnih in manj resnih stvareh.

No, tokrat smo se zbrale samo štiri januarske, zato mogoče ne bo snega …

Martina, Marinka, Daša, Alenka, Jerneja, Darinka, Vesna, Mateja, Špela in Ana, hvala za krasen konec tedna!

Gozdna Marta

[nggallery id=213]