96-letnica

Datum objave: Feb 1, 2019

Zdi se mi, da imava z Marinko obletnico večkrat kot enkrat letno, kar je paradoks, saj imava samo eno skupno, sam izraz obletnica pa je dovolj jasen, za kaj gre. Kako hudiča je to mogoče? Kako je lahko iz 70. prepredlani letos nastala 96.? Ah, ja, a veste, ko sem bila še mlada in polna energije, Marinka pa majčkeno starejša od mene in tudi ful polna energije, je bilo vse tako zelo drugače …

Starejši ko si, manj se ti ljubi pospravljat.

Japajde! Saj niste nasedli?! Vsako leto sva modrejši, vsako leto je bolj fajn in vsako leto imava več izkušenj. In vsako leto sva bolj samozavestni (beri izbirčni – to spada zraven, tako kot pivo po turi), tako da sva rajon, ki spada v območje praznovanja, malo razširili, predvsem pa nisva delali posebnih načrtov. Kar pa ne pomeni, da ne bi viseli v Maltatalu, če bi bilo tam zamrznjene dosti tekoče vode … Zaradi slabe ledne letine v Sloveniji in posledično izjemne obleganosti vsega vertikalnega lednega sveta sva vseeno šli čez mejo. Zahodno, ne severno, kakor nekoč.

V dan

Trije slapi so bili zamrznjeni: La bella Furana, Piccolo Naboise in La placche parallele (nisem pa prepričana glede imen drugih dveh, saj sem nekje na spletu zasledila, da je napaka v Kresalovem vodniku). Med dostopom sva se dogovorili, da greva v tistega, kjer bo najmanj plezalcev, saj je bilo tudi parkirišče v Zajzeri precej obljudeno, in to večinoma z avtomobili slovenskih lednih plezalcev. Očitno so enako razmišljali tudi drugi, saj smo se res dokaj enakomerno porazdelili in sproti delili. Ampak kljub temu je bilo po pet navez v vsakem slapu in celo po šest ljudi na enem varovališču – eni gor, drugi dol! Res je, da se vedno več ljudi ukvarja z zimskimi vodnimi športi, ampak če ne bi bilo teh trapastih podnebnih sprememb, bi se človek lahko mirno obrnil pod slapom, v katerem bi bila že kaka naveza, in se lotil katerega drugega. In na voljo bi imel tri mesece ali več, ne pa treh tednov, kar je pravzaprav že zelo veliko (letos kvazimraz presenetljivo dolgo traja).

220-metrski slap je bil kar dobro narejen, led pa precej krhek, tako da se kljub ‘spucanemu’ in precej prepikanemu terenu projektilom ni bilo mogoče izogniti, ravno tako pa ne njihovemu metanju na naveze niže spodaj.

Piccolo Naboise

Ravno nekje na sredini tretjega raztežaja sva se razveselili naše Jelke, ki je bila z družino prva v slapu tisti dan, potem pa še starih znancev iz Nove Gorice. Lepo se je takole srečati … No, vsaj nekaj dobrega v slabem. Spuste po vrvi sva si delili z navezo iz AO Železničar, s katero sva si že med vzponom delili nekaj štantov, da je šlo malce hitreje.

Spust

Po pohajkovanju okoli Rabeljskega jezera, kjer sva našli dva zaklada (odkar se Marinka resno ukvarja z ‘geocachingom’, iskanje zakladov spada k turi), sva se zapeljali do Koče na gozdu, kjer sva izvedeli, da gre naslednje jutro najmanj petnajst plezalcev v slapove pod Prisankom. Ker je bila koča polna, midve pa sva potrebovali prenočišče, sva poskusili srečo še v Erjavčevi koči, kjer sva dobili luštno sobico, odlično postrežbo, pa še prijazno so nama dodelili parkirni prostor in možnost za sušenje opreme. Iz srca priporočava obisk te koče!

Sušenje robe v koči

Zaradi napovedane gneče pod Prisankom sva šli pogledat v Krnico, a ker sva Drugi slap, kjer je že bilo pet navez, že poznali, Prvi pa je bil videti zelo neobetaven, sva se spet podali čez mejo. Strmina nama je povedal za slap ob Rabeljskem jezeru, do katerega prideš skozi neko utrdbo. No, našli sva ga! Tečajnikov, ki so se ravno učili veščin lednega plezanja ob vznožju Fortina (kot se imenuje ta slap, kar sva izvedeli pozneje), nisva ovirali, sva pa bili presenečeni nad dokaj dolgo hojo po tolmunih in kaskadah, po katerih prideš do drugega lednega skoka. Pozneje sva brali, da si pri njem v dvajsetih minutah, ampak nama se je precej bolj vleklo, najbrž tudi zaradi tuhtanja, kako priti čez tolmune, ne da padeš v kakega; so namreč zelo globoki in glede na tale zapis lahko očitno zares mimogrede zaplavaš v katerem od njih.

Dostop

V zadnjih pokončnejših raztežajih sva dohiteli trojno navezo in se srečali še z eno, ki se je ravno ‘abzajlala’ z vrha. Vsi Slovenci, seveda, hihi. Po dveh spustih po vrvi in nekaj plezanja navzdol po lažjih kaskadah sva zavili v gozd in po njem prišli do zadnjih dveh spustov. Zelo zadovoljni sva bili z odločitvijo, da greva malo raziskovat in preplezat še kaj neznanega, saj je bila tura res zanimiva, slap pa lep. Pa še en zaklad sva pobrali po koncu ture. Če koga zamika: pelješ se desno ob Rabeljskem jezeru proti Selli Neveji in na desni kmalu zagledaš parkirišče ob utrdbi, pred katero stoji top. Greš skozi utrdbo (skozi okno), po gozdu naravnost in po dveh minutah si pod slapom. Prvi skok je bil nekoliko težji, kot piše v vodniku (fotografija tudi ni prava), a ne več kot za oceno 4, zadnja dva pa se da, če do glavnega dela soliraš, s sedemdesetmetrsko vrvjo preplezati v enem cugu (malo spominja na Lopčkega). Na vrhu je sicer na desni še en skokec, kratko nadaljevanje pa je po pripovedovanju plezalcev, ki sva ju srečali, podobno manjšim kaskadam med dostopom, tako da se pravzaprav ne splača nadaljevati.