Zaradi spremembe planov, smo se v nedeljo Nataša, Domen in g. Špiler odločili za Šmohorco.
Po izboru g. Špilerja smo splezali Stanetovo smer V+/V.
Vodstvo naveze sta prepustila meni. Že pogled na vstop in spomin na leto prej, ko sem jo plezala zadaj mi je govorilo, da me čaka borbanje. Ampak, če moška kot sta bivši načelnik Domen in bivši g. Špiler pravita, da splezam, potem ni dvoma, da jo tudi sem. Vstopim, prvi svedrovec, drugi, … nekje pri tretjem ali četrtem pa glej ga zlomka zdrs in že visim :). Domen: si uredo? Kaj bomo sedaj? Jaz pa: ja še enkrat, ponovim vajo…
V prvem zugu sta dve polički s travo, kjer se je malo nerodno spraviti čez, ampak z veliko volje in glasnih vzklikov je šlo :). Kaj sta si mislila uživača pod skalo? Verjetno sta kake misli zadržala tudi zase :).
Res je bila borba v prvem zugo do štanta, kjer se pridruži Spominska smer. Napravim štant, varujem, počasi vlečem štrik k sebi, gre, ne gre? Seveda uživača verjetno pozirata in slikata… V glavi že premlevam, komu odstopim drugi zug-plate. Ampak uživača se ne data, ja Nataša gre naprej, da bo imela celo smer. V drugem zugu pride prav oporna tehnika (Irena treniram:)). Drugi zug čez plate je bil časovno krajši in že sem pri macesnu. Potegnem še dva zuga do vrha Šmohorce, pospravimo opremo in pot nadaljujemo na vrh Uršlje gore in sestopimo na Naravske Ledine. Brez mrzlega, zasluženega Laškega pira na NL pa ni šlo :).
Komentarji