17.12.2011 je imel AK Ravne na koči na Grohatu zaključek sezone 2011.
[singlepic id=2606 w=320 h=240 float=right]Dan se je nagibal v pozen popoldan. Šele prvi člani kluba so počasi prihajali proti koči. S predstavnikom starejše generacije, nekdaj mojim najpogostejšim prijateljem na plezalni vrvi Mihijem sva pohitela v breg. Mnogo let je minilo od najine zadnje skupne ture.
Po slabi gazi pod steno nama nasproti pride Branč. Na sebi ima kavbojke, ki so premočene zmrznile, da so trde kot srednjeveški viteški oklep. V visokem snegu malo nad Durcami je obrnil. Modro je ugotovil, da se ni ravno primerno oblekel.
Pas večernega sonca rumeno osvetli greben kjer vodi Hojnikova pot proti Lanežu, nato se pomika vedno višje in ko sva na Durcah osvetljuje le še vrh Pece. V prečudoviti svetlobi se tam daleč kaže Uršlja. Oblaki nad njo se obarvajo v odtenke roza barve in ko svetloba pojenja potemnijo. Sprva v vijolo, ki počasi osivi in slika postane črno bela. Le nebo nad vrhom Raduhe je še modro in ozek oranžni pas za vrhom kaže kje sonce hodi spat.[singlepic id=2588 w=320 h=240 float=left]
Gaziva deviški sneg. Več ga je kot sva pričakovala. Ko naju dokončno zajame noč ter zapiha preko grebenov me preplavijo občutki, spremljevalci resnih tur, ki sem jih v preteklosti delil z Mihijem. Zagnano rijeva v snegu in zdi se mi da je prav vse kot je bilo nekoč.
Kratko se zadrživa na vrhu, nadeneva čelne svetilke in po svoji sledi sestopiva do Durc. Veter z veliko hitrostjo, po pobočju navzgor, nosi sneg da bode v oči in lahko le tipaje sestopava navzdol.
Ravno pravi čas sva zopet v koči, da ujameva večerjo in video prezentacijo sezone 2011, ki jo je domiselno pripravil načelnik Domen. Resnično veliko število osvajalcev nekoristnega sveta, članov našega odseka uživa v predstavitvi vsega kar se je dobrega zgodilo v letu, ki se izteka. In resnici na ljubo, veliko se je nabralo; nova plezalna stena, uspehi prostih plezalcev, vzorno izvedene tekme, ledno plezanje, resni vzponi v stenah, tabori, … pa do vsebin manj primernih za šolo obvezno mladino, kamor sodi prispevek turno – smučarskih riti. Seveda pa smo vsi z nestrpnostjo čakali osrednji dogodek večera, sprejem alpinistke v vrste potrjenih izbrancev ALPINISTOV. Malo zato ker je minilo že mnogo let od kar smo v klubu dobili zadnjega alpinista, bolj zato ker je kandidatka, ki ji je uspelo s srčnostjo, vztrajnostjo in pogumom do te visoke stopničke priplezati ravno Marta.[singlepic id=2598 w=320 h=240 float=right]
Sprejem do včeraj neodgovornega, zelenega pripravnika med vsevedne, modre člane je grozno resna in odgovorna stvar. Zato sta zadevo v svoje roke vzela župnik Fižola in kaplan Domen. Z vso resnostjo sta kandidatki zastavila vrsto nadvse pomembnih vprašanj z možnimi več odgovor kar je, v zabavo vsem prisotnim, Marti oteževalo izbiro pravilnega. Po mnenju njunih visokosti napačnemu odgovoru pa je vedno sledila vzgojna kazen. A Marta se je pogumno držala in nekajkrat presenetila celo vsevedni in vsemogočni visokosti. Dodatne skrbi jima je povzročal nepredvidljivi ministrant Špilč, ki ni skrival ambicij po napredovanju v cerkveni hirarhiji. Ker pa je tudi alpinistu teža bremena, ki ga nosi včasih velika in je med premnogimi zavitimi potmi ali v brezpotju nad 1000m včasih težko najti pravo smer, alpinist dobi botra, ki mu stoji ob strani in h kateremu se lahko zateče kadar je to potrebno. Čast biti boter naši Marti je pripadla meni. Seveda svojo vlogo jemljem nadvse resno, zato sem prisluhnil starejšemu Mihanu, ki mi je dal nekaj koristnih napotkov.[singlepic id=2607 w=320 h=240 float=left]
Skratka Marta se je prebila preko vseh čeri in v splošno zadovoljstvo postala naša nova alpinistka, ki ji želimo vse dobro na gorskih poteh in v stenah. Sledile so premnoge čestitke in gavda do jutranjih ur, skupaj s člani AK Kamnik. Podrobnosti se spomnijo eni bolj, drugi manj, tretji pa sploh ne.
[singlepic id=2586 w=320 h=240 float=right]Sončno jutro vabi. A v glavnem od nočnih naporov utrujena ekipa počiva. S predstavnikom mlajše generacije Janom se odpraviva na vrh. Prijeten vzpon po gazi v pravi smeri, lep razgled in občutek, da se kljub starostni razliki z Janom dobro ujameva simbolizirajo dogajanje včerajšnjega večera in stanje v klubu. Več generacij skupaj kot ena velika družina, ki jih povezuje ljubezen do gora in plezanja.
»Bravo načelnik Domen in vsa ekipa!«
[nggallery id=107]
Golazen od virusov mi je skoraj preprečila sodelovanje na enem najpomembnejših dogodkov v mojem življenju. Skoraj, pravim! Še sreča, da obstaja ta “skoraj”.
Potrudila se bom, da ne bo zvenelo preveč pocukrano, ampak da bo še vseeno napisano, tako kot res čutim in mislim. Dejstvo je, da je to, kar lahko počnem (lazim po hribih) privilegij. Privilegij pa je biti tudi del druščine, kakršno tvori AK Ravne! In prav ganjena sem zaradi krsta, ki sem ga doživela v soboto: Fižola, hvala, ker si scenarij oz. protokol omilil (Janeta, hvala ker si mu težila :)), tako da lahko (neboleče) sedim, tista rahla slabost po popitem zvarku pa je najbrž bila še posledica viroze …; Domči, verjemi, da se je splačalo malo manj udariti (vendarle bova še v navezi …), boter Andrej, brez tvoje pomoči bi mi trda predla (s podkupnino sta se krstitelja prcej omehčala, pri odgovarjanju pa so tvoje izkušnje zelo prav prišle). Ministrant Špilč je bil pa dober moteči dejavnik, tako da je kako vprašanje bilo verjetno celo izpuščeno …
Miha in Špilč, če ne bi bilo vaju, ne bi do poldneva gnezdila v naši sobici pod Raduho – pravega razvajanja smo bili deležni (od kavice do sladice v postelji!). Pa še svoje korito imam po novem Dobesedno. :-)
Ja, v čast mi je biti del take družine!
Gozdna Marta
Super je bilo. Ste le pokazali, da naš ferajn še vedno diha in da se imamo skupaj res lepo.
Upam da bomo lahko krst ponovili že naslednje leto. Marta je sicer postavili zelo visoke standarde glede vzdržljivosti, tako da naslednjike čaka težka preizkušnja :)