Ivan Štornik, 26. januar 1961–17. avgust 2025
Anza je bil eden tistih ljudi, zaradi katerih je ta svet lep. In zaradi njega bo lep tudi ostal. Kljub vsej žalosti, solzam in vsem bolečim mislim, ki so ta hip vse, kar lahko občutimo. Ko se bomo nekoč sprijaznili z dejstvom, da ga ni več med nami, bomo občutili veliko hvaležnost za vse, kar nam je dajal. Za tisto, kar je bil.
Anza je bil namreč vse, kar opisujejo klišeji, ki so v trenutkih, ko se svet ustavi, edino, kar zmoremo izreči. Paradoksalno, a klišeji, ki jih lahko pripišemo njemu, ravno s tem popolnoma izgubijo prizvok posplošenosti in neizvirnosti. Ker je bil točno to, kar človek mora biti, in tudi zaradi tega tako … drugačen.
Če bi morala komu razložiti, kaj pomeni biti dober prijatelj, bi pokazala nanj. Če bi koga zanimalo, kako na prijazen in nevsiljiv način pojasniti ljudem, da se motijo, bi ga napotila k Anzanu. In če bi me vprašali, komu lahko brez najmanjšega kančka dvoma vedno zaupam, z odgovorom ne bi prav nič oklevala.
Tako kot izjemen prijatelj je bil tudi izjemen mož. Prepričana sem, da Meta prikimava, da pomeni biti dober mož, če si tak mož, kakršen je bil Anza. In ata. In dedek … Še z veliko željami in načrtov.
A rojenice se ne ozirajo na naše želje in dolžino niti življenja odmerijo po svoje. Z Anzanom ne bomo več risali novih linij v Lanežu, ne iskali redkih zamrznjenih slapov, kamor bi šli s cepinov in derez “spucat rjo”, ko bo začel pritiskati mraz. Čas za ustvarjanje spominov z njim je potekel. A vendar jih imamo toliko, da bodo večeri pod Raduho, ko bomo govorili o njegovem smislu za humor, optimizmu, igrivosti in nagajivosti, prehitro postali jutro. In to je velik privilegij!
Anza je vedno znal presenetiti. Tudi ko smo mislili, da ga že dobro poznamo. S pozornostjo, nesebičnostjo, z ravno pravo mero kritičnosti in z modrimi nasveti točno takrat, ko smo jih potrebovali. Žal nas je presenetil tudi s svojim odhodom … Nismo se imeli časa posloviti. Mu še zadnjič stisniti roke, ga objeti, povedati, da smo hvaležni, ker je držal našo vrv, ko smo v previsu iskali oprimke, ker nam je v steni pokazal prehod, ki ga nismo in nismo našli, ker je bil vedno ob pravem času na pravem mestu. Ampak saj je vedel, prepričana sem, da je vedel.
Kot je vedel, da ga ima neizmerno rada njegova družina … Da ga imamo radi vsi, ki smo se kadar koli navezali z njim na vrv – vidno in nevidno. To ni bilo težko. Človeka, ki ima tako veliko srce, moraš imeti rad.
In tega ne morejo spremeniti ne čas, ki neusmiljeno teče naprej, in ne nove zgodbe, v katerih bomo pogrešali njegovo hudomušnost …
Tudi zdaj, ko je zaključil zemeljsko popotovanje, z vsem, kar nam je dal, živi v vsakem od nas. Z vsako dobro mislijo, z vsako lepo besedo, z vsakim dobrim delom, ki ga bomo mi naredili za druge. Takrat bomo vedeli, da je res ostal z nami in da tisto, v kar je verjel, živi tudi po njegovem odhodu. To je bila njegova popotnica nam in to naj bo njegova dediščina. Lepši svet.
Dragi Anza, v imenu vseh tvojih prijateljev alpinistov in alpinistk ti želim mirno potovanje tja, kjer se nekoč spet snidemo. In takrat si povemo vse, za kar nam je tukaj zmanjkalo časa.
Počivaj v miru.
Marta Krejan Čokl
Prevalje, pokopališče Barbara, 21. 8. 2025
Komentarji