Zdaj, da nebo kdo pričakoval črno-belih slikic v stilu “še pomnite tovariši”…tisto je atanova domena, ne moja.

No, da začnem.. V začetku meseca, sma se z Vojko spravila plezat v Raduho. Načrt plezanja je bil sledeč: v soboto Bukovska zajeda v Srednji Raduhi, v nedeljo pa Vrt planik v Veliki Raduhi. Mislim da ni treba poudarjati, da je bilo treba načrt kasneje rahlo prirediti.

V soboto sma se res lotila plezanja Bukovske. Vse je potekalo gladko, dokler naju ni v 3?, mogoče 4 raztežaju potegnilo malo preveč levo in tako sma po smeri Sinovi groma priplezala nazaj v Stanetovo zajedo. To naju sicer ni preveč potrlo ampak, da pač ne bi bilo vse krasno, je to najino poplezavanje imelo tudi eno bol tragično razsežnost. Tekom dneva sma izgubila 4 kline (2 navadna, 1 profilca in 1 PZS-jevca( ampak ti so itak samo za enkratno uporabo))… v glavnem.. torta, ki sma jo jedla za večerjo, je bila res dobra.

Ker nama je v nedeljo nekaj mankalo (klini), sma opustila idejo o Veliki Raduhi in sma se malo za nosom, malo pred ritjo, napotila pod Durce, kjer sma nato splezala Dvomljivko. Za kasneje je bilo nekako v načrtu, da preplezama še ZZ, vendar nama je vse upe za ta podvig pokvarilo sonce, ki je tako prijetno sijalo tam na vrhu Durc… se pravi sonce+( ljubi Mir)+(…)= prevlada želje po ležanju v travi, pred željo po plezanju…lušno je blo!!

Zej, ker je vseeno ostal nek grenek priokus, zaradi tiste napake v navigaciji, je bilo pač treba it še enkrat v steno in zadevo zrihtat kot se šika. No to sma čez nekaj dni naredila z Žigom. Tokrat je šlo vse po načrtih in kot, da to še ni dovolj nama je uspelo rešiti enaga izmed 4 izgublenih klinov ( tk da zdaj pogrešam le še 2). Komentar smeri: 1.R fajn, 2,3.R Grozljiva izkušnja…vse tisto navpično skrotje ni ničkaj prijetno za plezat, ampak ko se prebiješ tam vn je pa lušno do vrha.

Nekaj dni po tem, smo imeli na Raduhi(kdo bi si mislo?) natančneje v Platah, nekakšno neuradno klubsko srečanje. Zanimiv dan, ki je med drugim porodil tudi eno vprašanje…od kod človeku ideja, da se gre sredi stene na telefon oglasit?

Da pa nebi bila vseskozi samo Raduha, sma se ta teden z Janom odpravila plezat v Peco. Po videnem, me malo čudi, zakaj več ljudi ne zahaja tja (ok roko na srce mni prav paše da ni gužve) ampak glede na to, da med ljudmi vlada precej veliko navdušenje nad plezanjem plat, bi mogoče pričakoval kako dušo več. Ma ni važno.. splezala sma Vigredno. Lepa smer, precej kompaktna skala, klin kjer si ga zaželiš, je pa treba na določenih mestih kr fajn pomigat, da prideš čez. Malo sma si plezanje začinila tudi sama. Ker se je Janu zahotelo malo bol navite plezarije, sma zadni raztežaj plezala po Gregorjevi smeri. Če povzamem: tistih par minut dalši dostop se je več kot izplačal in sam se še defenitivno vrnem.

Umesni čas med plezanjem v gorah, plezališčih, morjem, in ostalimi tumarijami pa z lokalnimi pobi preživlamo tudi v Votli peči.. medtem ko je del ekipe pili svoje prostoplezalne sposobnosti, se sam malo spoznavam z izumirovajočo obrtjo tehničarjenja…