Dedci so pa res težki

Že lani sva se z Marinko počutili, kot da sva v službi (v razredu dijakov), ko se je na ženskem taboru na Grohatu zbralo toliko mladih deklet, letos pa sem se tako počutila sama (Marinka je šla ravno tisti konec tedna v Steno), še toliko bolj, ker je bilo mladenk še več kot lani. Tabor (3. do 5. julij 2020), pod vodstvom Sare Jaklič, je bil tokrat že na začetku julija, izhodišče pa je bila idilična planšarija Logarski kot. V Logarski dolini, seveda.

Ker ne spadam med mladenke, ampak že v tretjo generacijo rodbine (z nekaj več ‘prtljage’), sem zbor v petek zvečer zamudila, na srečo pa ga je zaradi podobnih razlogov zamudila tudi moja soplezalka in prijateljica Maja (AO Domžale), tako da sva se v soboto zjutraj namesto v Logarsko najprej odpeljali na planino Podvežak in emšu primerno odkorakali proti Korošici.

Na planoti stoji zasilna koča iz treh ‘kontejnerjev’, za katero skrbijo Celjani. Ravno med najinim natakanjem vode je tam pristal helikopter, s katerim si pomagajo pri oskrbi ‘kontejnerja’ in ga uporabljajo za potrebe nove koče, ki jo bodo začeli graditi takoj po postavitvi novega doma na Okrešlju. Prijazna oskrbnika sta nama dala natisnjene opise smeri v Dedcu (da ni bilo treba s sabo vlačiti vodnička) in še nekaj informacij o Šarovi poči, ki je bila najin cilj. Eden od mladeničev, ki skrbijo za obiskovalce Korošice, je sin znanega alpinista Franca Čanžeka – Čajza. (Prva zimska ponovitev Zmaja, ogromno prvenstvenih smeri, odpravar … Celjski reševalci so po njem poimenovali zavetišče na Okrešlju.)

Na Korošici

Šarova poč z oceno VI+ naju je malo presenetila, saj opis pravi, da je opremljena s klini, teh pa je bilo res komaj za prste ene roke. Pozneje sva izvedeli, da je menda še pred nedavnim en plezalec ‘potegnil zadrgo’, da zato v tisti poči ždi samo en klin. Seveda sva imeli s sabo dovolj opreme, da morebitno pomanjkanje res ni bilo opcija, je pa ta lepa klasika zares vredna svojega slovesa. Težka plezarija zahteva precej spretnosti in fizične moči, s tem pa sem imela tudi največ težav. Decembrski padec in dolga plezalna abstinenca mi nista pustila posledic samo na kosteh in mišični masi, ampak tudi v glavi, tako da priznam, da se še vedno nisem znebila občutka, da se mi bo odlomil vsak drugi oprimek, na katerega se obesim. Pismo, me to jezi!

Majina … no, Šarova poč

Maja je celo smer preplezala prosto, poleg redkih obstoječih klinov je večinoma uporabljala premična varovala (set zatičev in set metuljev, ni slabo imeti s sabo dveh trojk, prideta zelo prav), sama pa sem morala tudi potehničariti.

Lej ta nasmeh …

Ko se Šarova poč združi z Levo smerjo, si malo oddahneš, saj ima Leva smer sidrišča opremljena s svedrovci. Ampak … Ja, vedno je ta ampak. Nad predpredzadnjim sidriščem je treba splezati čez manjši previs po levi strani, vendar se je Maji zdel strašno sumljiv (bil je precej naložen) in ga je raje preplezala po desni strani, kar pa je znatno težje (po moje ocena VII–). Varovanje je uredila z zatiči in metulji in po nekoliko kompaktnejši skali splezala do naslednjega sidrišča pod zadnjim previsom.

Metulj št. 3 je bil uporabljen v vsakem raztežaju.

Sivi volk je vsakič drugačen

Sobotni babji večer v Logarskem kotu je bil prijeten in zaradi predavanja Monike Kambič, ki je s slikami in svojo zanimivo južnoameriško melodijo govora na poseben način predstavila svoje ženske odprave, prav mističen. Utrujene smo kar hitro popadale v postelje in se zjutraj po zajtrku poslovile. Seveda po navezah. Petra je v soboto s soplezalkama plezala v Utah, in sicer je bila v smeri Salamander (V+/III–IV), v nedeljo pa sva zaradi več razlogov izbrali dobro staro Klemenčo peč in dobrega starega Sivega volka. Čeprav ga poznam, je bil tokrat spet drugačen. Ja, nobena smer ni dvakrat enaka. Predvsem zaradi nas, ki minevamo vedno hitreje, čeprav se Zemlja ves čas vrti enako hitro. Dobre pol smeri sva preplezali v prijetni senci, zgornji del v prijetnem soncu, spust po vrvi pa je bil že precej vroč. Tudi zato, ker se nama je vrv zatikala, tako da brez ponovnega (na srečo kratkega) plezanja nazaj po smeri ni šlo. Čeprav sva med dostopom še razpravljali o tem, da bi pobožali še Frikota, so naju porabljen čas v Volku in visoke temperature prepričali, da sva namesto tega raje namočili noge v potok Jezera.

Petra v prvem cugu Sivega volka

Petra se je odpravila domov, jaz pa sem počakala na Majo in Tjašo, ki sta se vračali iz Krofičke (Misel dveh prijateljev, 7b). Seveda sem ju čakala v Zadružniku. :-) Moram povedati, da je bilo krasno po dolgem času spet videti šefico Ivico.

Petra v zadnjem cugu Sivega volka (lej ta nasmeh!)

Slike v galeriji so iz Dedca.

Marta Krejan Čokl – Gozdna