“Brane ziher ve,” sva polna (za)upanja modrovala z Andražem med vožnjo na Vršič. Temni oblaki, ki sva jih videla iz Kranjske Gore, so sicer trdili nekaj drugega kot vremenoslovec Brane, ki je po radiu povedal, da bo vreme v sobotnem dopoldnevu sončno, a ker sva mu zaupala in ker veva, da ‘ne (iz)veš, če ne greš’, sva pač šla. In Brane je imel prav! Midva pa tudi, saj sva glede na njegovo napoved izbrala ravno pravo smer.

Širok nasmeh v prvem cugu

Ja, seveda Kranjsko poč. Polurni dostop je luksuz, smer je luštna – pa še toliko variant ima, da skoraj ne more biti gneče v njej – sestop pa lahek, tako da se ni ga treba bati, če se Brane slučajno zmoti.

Snežišče pod vstopom naju je usmerilo malo naokoli, a ni bilo nobenih težav in sva bila kaj hitro v pravi smeri, kjer je že plezala ena naveza. Naveze so bile tudi v Tandari-Mandari in v Grande Finale, tako da je bilo plezanje prav družabno, sploh na vrhu tretjega raztežaja. Edina zoprna stvar, ki je bila tudi posledica ‘gneče’, je bilo padajoče kamenje, zaradi česar sva smer preplezala malce po svoje. Sicer pa – kdo je pa ne?!

Še širši nasmeh po kaminu

No, tako, kot je reku Brane! Deževati je začelo, ko sva se ustavila na 17. serpentini pri slavnih možicih, zasluženega ‘ta rosnega’ pa sva žulila na pokriti terasi Koče na gozdu, medtem ko je konkretno lilo.

Marta Krejan Čokl – Gozdna

Foto: Gozdna