​

… na sneg, ki smo ga babe obljubile, preden smo za ves konec tedna zasedle našo alpinistično sobo na Grohatu, al?! Bo! Seveda pa pričakujemo, da bo tudi mraz naredil, kar mora narediti, in okrepil taleče se slapove.

Torej, prvi večer nas je bilo pet bab, drugi večer štiri – z dvema brez in z eno na novo, kar bi moralo zadostovati za vsaj dva metra snega nad 1500 metri in še eno pošiljko polarnega mraza.

Zbor pri Bukovniku

Navadno je bilo tako, da sem (vse za trening) drvela naprej na Grohat (tudi zato, da sem lahko manj robe nosila), zakurila in z nečim toplim pričakala bando, ki se je od Bukovnika do Grohata vlekla tudi po dve uri. In ni mi bilo jasno, kako je to sploh mogoče! No, zdaj vem. In čisto preprosto je. Ko se pri Bukovniku srečaš s puncami, s katerimi se že dooooolgooo nisi videla, mraz, ki ob 21. uri že kar pritiska, nima nobene moči. Treba je klepetati, razdeliti robo, klepetati, se fotografirati, se pogreti s kakim požirkom čaja na primer … In ker se z dekleti res doooolgoooo niste videle, potem stojite na vsakem ovinku in ob vsaki spremembi naklona poti na Grohat. In dve uri sta endvatri mimo. Tk pač je.

Martina z lopato. Nevarnost!?

Snega pred našo sobico res ni bilo veliko, a Martina je vseeno takoj zgrabila lopato, da nam je bivanje naredila udobnejše, potem je pa še drva nanosila. Ker smo bile “utrujene” in se nam ni ljubilo po vodo tja dol do križišča potke in ceste, smo kar tiste redke flike umazanega snega, ki smo ga našle pred bajto, natopile za večerjo in čaj. Kolikor ga je bilo pač treba, ker smo v glavnem vso pijačo prinesle s sabo. Med nabiranjem snega se je Marinki zgodila nesreča, ampak ker obvladamo prvo in drugo pomoč, smo s fajštri zadevo hitro rešile, Marinka pa bo najbrž še kak dan imela kraste na nosu in za zmeraj brazgotino na ustnici … Sva pa z Marinko ratali pravi gospodinji, saj sva midve (!) skuhali večerjo. Midve!!! In to zelo okusno. No, nama je bilo zelo dobro …

Z Alenko, Matejo, Martino in Marinko se zadnji dve leti res redko vidimo, zato smo izkoristile priložnost za debatiranje o mulariji, ljubosumju, ledu, derezah, kvačkanju, celo del prispevka za Juretovo reportažo o lednem plezanju smo posnele in v postelje popadale šele sredi noči. Reportažo pa le poslušajte – v nedeljo, 5. 2., ob 14.30 ali pa potem po spletu.

Martina je pred mikrofonom-snemalnikom kar otrpnila. Zato je tudi v reportaži ne bo mogoče slišati.

Jutro je bilo čudovito in nas je kljub slabemu in prekratkemu spancu hitro zvabilo ven. Če je nekaj čez 11. uro hitro … Alenka se je klatila po Grohatu, Martina in Mateja sta šli na Raduho, z Marinko pa sva z dolgim nosom abzajlali iz Mihove, ker nama je sipek sneg šel precej na živce. Čeprav je že na dostopu vse kazalo, da tudi više sneg, kolikor ga pač je, ne bo kaj prida, in da bi bilo bolje zaviti v kaj bolj navpičnega, ker je tam pa v glavnem vse suho, sva rinili naprej. Potem pa ne veš, kam stopiš oz. kaj je pod snegom, kaj se drži, kaj bo padlo dol … In sva raje šli na Lanež. Tam je bilo pa kopno, sonce je sijalo, kavke so letale … Martina in Mateja, ki sta že hiteli nazaj na Grohat, sta povedali, da je na vrhu podobno – brez snega. Res skrajni čas, da smo imele babji vikend!

Na Durcah.

Martina in Alenka sta šibali domov, še preden sva se midve ležerno vrnili z Laneža, Mateja pa je medtem pripravila večerjo. Hm, dvakrat smo imele večerjo v istem dnevu … Da bo cilj druženja ja dosežen, je prišla še Darinka in zabava se je nadaljevala pozno v noč. Japajade, kar hitro smo zaspale. Kdo naših let pa je sposoben bedet toliko kot takrat, ko smo bili še študenti?!

Že malo zmatrane. Kje pa!

Nedeljsko jutro je bilo spet čarobno in kar žal nam je bilo, da že gremo, ampak dekleta je vleklo na Peco, mene pa v led. Punce so šle s smučmi na vrh Pece, khm, no, delno, ker so menda izkoristile vlečne naprave, jaz pa sem se med potjo iz Solčave ustavila za skok čez Reberski graben. Glede na informacije o njem, čas, ki sem ga imela na voljo, in ker ga še nisem preplezala, se mi je zdel najprimernejši in še res je bilo! Bil je fajn narejen in zelo lep! S Pece pa nimam nobene slike – ne vem, a se jim ni ljubilo slikat ali pa so mi jih niso poslale, ker so pozabile, da bom jaz “poročilo” napisala.

V Reberskem grabnu je bila kar gužva, ampak če si sam in prijazno prosiš, te spustijo naprej in še fotko dobiš (foto: Mijo Kovačevič)

Zdajle dežuje, v hribih najbrž, sneži, polarni mraz se približuje, babe pa smo strašno vesele, ker smo se spet srečale pod našo Raduho.

Moram pa povedati, da smo se z besedami in mislimi poklonile tudi naši Janeti …

Gozdna

Foto: Alenka – Malenka (večina slik, zato je skoraj na nobeni ni), Marinka, Martina, Marta – Gozdna

P. S.: Če imaš kavo v zrnju, mlinčka pa ne, je zelo uporaben cepin (glej sliko v galeriji), kavi pa se reče strupana kava. Tk da ne bit presenečeni, če bote na Grohatu čuli, da vam bo kira kavo strupala.