Na moj neuki opis sindroma PMS pri moških v zadnji objavi se je odzvalo nekaj strokovnjakov in eden mi je pojasnil, da gre v resnici za stanje SPK, kar je krajšava za sindrom polnega kufra. Do njega menda pride ob daljši izpostavljenosti motečim faktorjem (menda so to tečna žena, sitni otroci, zoprn šef …) ali pa pride sam od sebe (torej zaradi hormonov, če mene vprašate). Pri mojem možu se je SPK seveda pojavil sam od sebe in delno zaradi pomanjkanja spanja, saj drugih motečih dejavnikov pri nas ni. Govorim zanj, seveda, moji pobegi pred testosteronom so upravičeni. Tisti, ki me vsaj malo poznate, me čisto razumete, kajne!

Pot do Češke koče

Zdaj tudi vem, kaj narediti, da imam čim več prostih dni. Najina Raduha in uspešno odpravljen SPK sta mi namreč prinesla še krasen nedeljski družinski izlet na Polhograjsko Grmado (no, da povem po resnici: skok na en hrib na novega leta dan je Juretova tradicija) in prosti praznični ponovoletni ponedeljek. V nedeljo sem namreč izvohala, da Sinji slap čaka name in vse, kar sem morala narediti, je bilo iskanje soplezalca (varstvo je bilo zagotovljeno takoj, ko sem samo omenila, da je voda zmrznila). Za soliranje sem trenutno vendarle preveč Neledna. Kaj pa morem, če je tako malo ledu zadnja leta … No, glavni razlog za zanemarjanje ledu je v resnici veliko lepši in na moje veselje že zdaj brska po zimskem vodničku …

Najina subliminalna sporočila mladičku

Z Vinkom sva dokaj pozno zakorakala proti slapu in ves čas robantila, kakšna zima je vendar to, da s plastiko tolčeva po kamenju, a dober led naju je kaj hitro spravil v dobro voljo. Prijazne naveze, ki se jih je kar trlo na vstopu oz. v slapu, pa tudi. Juretu sem obljubila, da bom do kosila doma, navezam pa, da bova z Vinkom zelo hitro plezala, če naju spustijo naprej. Večinoma so namreč bili po trije plezalci na navezo, kar seveda nekoliko upočasni plezanje.

Skupinska slika v Sinjem slapu

Sinji je bil zares kar dobro narejen, tako da sva ga brez težav endavtri preplezala, obljube Juretu pa zaradi uvidevnosti vseh udeleženih tudi nisem prelomila.

Vinko v drugem raztežaju

Polarni mraz, ki je kanček spominjal na mraz pred leti, ko smo krepili telo in duha z gaženjem do riti, s pomrznjenimi prsti in nosom ter celo z izbiro slapov na prisojni strani Logarske, je v ledeni oklep vendarle ukleščil vsaj tisto malo vode, ki še teče po osojnih bregih nad prekrasno dolino, mene pa je prepričal, da je čas, da izkoristim nekaj nadur, ki sem si jih nabrala zadnje delovne tedne. Ko sem testosteronce spravila v službo/šolo/varstvo, sem na prvi januarski petek opravila pravi ogledni maraton: Sušica – check, preplezljiva, Kristal in Skriti – check, nista narejena, Ivovci – check, Levi ali Centralni (ne vem, kateri je kateri, ker jih je toliko) preplezljiv, Palenk – check, preizkušen, Slap pod Golarjevo pečjo – delno check, više sem šla, manj je bilo ledu, Avtocesta in Kakskada – check, preizkušena, Firšt preplezljiv, Lopčki, smrk smrk, ni narejen.

Pa tako zelo lep zna biti …

Še preden so fantje prišli domov, sem že sedela za računalnikom in obdelovala članke za Viharnik, da si nisem pridelala preveč zaostanka, sploh ker sva imela z Juretom soboto rezervirano za ponovni obisk Logarske. Babica je velikodušno pristala na čuvanje najmlajšega, Bor pa s tem nima težav, saj že tako ali tako hoče takoj pobegniti k njej, kadar sva midva preveč stroga …

Zjutraj sta Aleš in Manca v najino belo puščico zmetala še svojo robo in okoli osme ure smo na parkirišču pred Plesnikom že pocmokali Andyja, ki se mu je po menda petih letih spet zaluštalo ledu. Kljub gneči v slapu smo uživali v plezariji, medtem ko se je Manca šla našo osebno fotografinjo. Po Palenku smo se zaradi objektivnih razlogov – Aleš je namreč plezal prvič po operaciji – namesto v Sušico zapodili še v Ivovca, v katerem se je spet trlo navez, ampak smo se tako uskladili, da ni bilo nobenih velikih prometnih zamaškov.

Juhuuu, leeeed!

Sobota pa je bila posebna predvsem za Manco, saj je doživela ledni krst. Preplezala je svoj prvi slap, in sicer Kaskade (ali pa je Avtocesta … tistega, ki je na desni strani, če se iz Solčave pelješ prosti Logarski). In to z velikim nasmeškom! Andy je takoj “padel not”, tako da ga je posoliral, Aleš je spremljal svoje dekle na drugi vrvi, Jure pa se je šel fotografa, saj je svojo opremo posodil Manci.

V pričakovanju; Manca in Aleš

Čisto “naspidirana”, ker so končno malo bolj človeške zimske temperature, sem v nedeljo zasanjano gledala skozi okno, češ kako fajn bi bilo biti nekje zunaj v kakem ledu. Varstva nisva imela, sama pa kljub Juretovemu prigovarjanju, naj le najdem soplezalca še za ta dan, nisem imela prave volje za plezarijo, saj so me kljub nabranim naduram čakale obveznosti; Viharnik in Planinski vestnik pač imata “deadline” ne glede na praznike. Informacija, da je Pekel zmrznil, in moj pogled, ki je najbrž spominjal na onega Bambijevega, sta očitno precej vplivala na Jureta: “Daj, Meg, šibaj! V treh urah si nazaj, kosilo te bo čakalo, za mulca bom pa tudi poskrbel, tako da boš lahko potem mirno delala za službo …” Nisem se pustila prositi, v belo puščico sem vrgla orodje in kmalu šibala ob strugi v Peklu navzgor. Nekam čudno je bilo videti vse skupaj, ker voda ni bila zmrznjena, ampak ko sem prišla do drugega slapa, sem le zadihala. Nisem se zaman vozila v Borovnico, led je! Kar nekaj navez se je nabralo v soteski, a so me prijazno spustili naprej. Le pod četrtim slapom se je malo zaustavilo.

Čez četrti slap v Peklu je vedno bolj teklo.

Malo je bila kriva gneča, malo pa velik curek vode, ki je tekel čez zaledenelo gmoto. Plezalci zgoraj so predrli led, ki je zadrževal vodo in ta je vedno bolj tekla čez rob. Nekaj časa sem oklevala na tistem podstavku, seveda premočena do kosti, ali naj se obrnem, saj je bilo nemogoče gledati navzgor, potem pa le zlezla čez. Če sem že tu … Kolikor hitro se je dalo, sem šibala naprej, saj če se leze, se zleze vse (slapov je pet), mokre in zmrznjene cunje pa so sila neprijetna zadeva, če jih imaš oblečene.

Marta Krejan Čokl (če se hočem spet podpisati Ledna, bom pa morala še kaj ledu preplezati)

Foto: Manca Čujež, Andrej Zorman, Jure K. Čokl, Marta Krejan Čokl