Čudak na Obirju

Če bi bila sama, bi me bilo najbrž kar malo strah. Verjetno enako razmišljajo tudi Marinka, Mateja, Darinka in Darja. Pa ne zaradi plazov, ampak zaradi “strica”, kakor smo poimenovale našega “stalkerja” na nedeljskem Obirju.

 

Če ni prave zime, je pa pomlad bela.

Če ni prave zime, je pa pomlad bela.

Soboto sem preživela s svojimi fanti, saj vsakega prostega dne res ne morem samo letati naokoli, a vseeno nismo samo ždeli doma, ampak smo si privoščili popoldansko Šmarno goro na hitro. So pa bile bolj terenske moje nedeljske “soturašice”. Marinka in Mateja sta bili s Špelo na Zirbitzkoglu, Darinka nekje nad Pokljuko, Darja se je klatila po Polhograjcih … A so toliko zagrete, da kljub temu niso hotele spustiti iz rok Obirja, ki sicer ni bil (Marinkina in moja) prva, se je pa izkazalo, da odlična izbira.

Obir

Obir

Z Darjo in Darinko smo morale osebne dokumente pokazati na prelazu Jezersko, Marinka in Mateja v Holmcu (zdaj precej resno kontrolirajo dokumente ob vstopu v Avstrijo) in koroško-gorenjsko-osrednjeslovenska ekipa se je zbrala v Železni Kapli. Debata, kako bomo s premalo kovanci prišle mimo rampe, se je izkazala za popolnoma nepotrebno, saj je bila zapornica dvignjena, cesta pa kopna do nekaj čez 1000 metrov višine.

Le kako je prišel mimo avtomobilov?

Le kako je prišel mimo avtomobilov?

Nekako smo stlačile avtomobila poleg še drugih dveh, precej razkošno postavljenih ob robu ozke ceste, in se ponosne, kako dobro smo to zrihtale, začele pripravljati na vzpon. Pa se je pripeljal en Avstrijec, se odpeljal naprej in se seveda že čez nekaj sekund vzvratno pripeljal nazaj. Avto je pustil sredi ceste, vrgel ven smuči, nataknil pancerje … Med komentiranjem, kako lahko avto pusti kar na cesti, smo začele z nekoliko dolgočasnim vzponom po dolgočasni delno spluženi cesti. Kar dobro nam je šlo, tako da smo kmalu zavile s ceste v breg in potem malo po občutku in malo po sledeh krplarjev in smučarjev (in malo po GPS-u) sopihale proti vrhu Obirja. Enako pa je počel “stric”, ki je očitno startal takoj za nami. Glede na to, da smo šle po svoje, smo se hihitale, da očitno ne ve, kje mora iti in nam zato sledi, ne ve pa tudi tega, da niti me nismo ravno prepričane, a gremo prav … Mateja ga je, medtem ko jo je dohitel, ko je srkala čaj iz termovke, vprašala, če pozna pot, pa je odgovoril, da tukaj gre prvič, da pa je enkrat že šel mimo koče.

Malo po cesti ...

Malo po cesti …

... malo počez.

… malo počez.

 

Ko smo se ustavile, se je v varnostni razdalji ustavil tudi on, ko smo sekale pot in iskale varianto skozi gost gozd, nam je sledil … Ja, res bi me bilo malo strah, če bi bila sama!

Po treh urah in pol, ki se ob klepetanju sploh niso vlekle (tudi zaradi lepih razgledov, saj je bilo jasno in sončno vreme), smo se razkomotile na vrhu in se prav po babje razgovorile. To ne pomeni, da smo govorile le o otrocih in gospodinjstvu, al! Babji pogovori so pogosto o pivu (svojega sem pozabila vzeti s sabo, šment!), o naslednjih turah, o preteklih turah in seveda o naših močnejših polovicah. Čudni stric pa je ves čas v varnostni razdalji postopal tam okoli križa in tistega stolpa. Seveda smo morale narediti še instalacijo za fotografiranje in vse skupaj je trajalo slabo uro, kar nam je bilo prav zabavno, ni nam pa bilo jasno, kaj je tako zabavno čudnemu stricu, da se ni zganil nikamor.

Kosilo (zadaj desno se malo vidi naš “stalker”)

Seveda pa se je zganil, takoj ko je videl, da pospravljamo “pse” in zategujemo pancerje. Spust je bil noro dober – ravno prav mehak sneg, ne preveč prevožen, tako da smo našle tudi celec … Že po nekaj metrih smo vriskale in se zahvaljevale same sebi, da smo šle tja gor. Smo ga pa še podaljšale, saj smo smučale mimo koče in ne po bližnjicah, po katerih smo se vzpenjale. Čudni stric pa za nami! Seveda ves čas v varnostni razdalji in točno tam, kjer smo šle me. In kolikor smo videle, ni bil ravno izkušen smučar. Smo se spraševale, če pa morda ni njega strah in se počuti bolj varnega v naši bližini …

Kk je blo fajn!

Kk je blo fajn!

Nas je pa prehitel na cesti, ko smo nekaj štirkale okoli vezi. Očitno ga tam ni bilo več strah. Seveda smo kmalu švignile mimo njega, in ko smo se prirežale do avtomobilov, smo videle, da je, preden je startal, tudi on svojega umaknil s sredine ceste. Ležerno smo se preobuvale in pospravljale smuči, misleč, da bo pa menda ja šel zdaj naprej, a glej ga zlomka, spet je mencal tako dolgo, da se je odpeljal za nami. In znebile smo se ga šele na krožišču v Železni Kapli. Ali pa smo samo mislile tako, kdo ve, če ni slonel kje blizu, medtem ko smo si privoščile zasluženo pivo …

Gozdna

Foto: Marinka Dretnik in Marta Krejan Čokl

 

 

 

2 komentarja

  1. martina

    Uživantke. Naslednji vikend me pa le pokličite, grem z vami ;)

  2. Megi

    Martina, saj bi na Obir tudi lahko šla, če se ne bi grebla za medaljo na Raduhi. :-P

Oddajte komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

fifteen − 3 =

Preberite naš blog

Prebrskajte med več kot 1500+ zapisi na našem blogu.