Ker nedelja očitno nikakor ni dan za ne delo, smo vzeli pot pod noge (ali bolje rečeno pod kolesa) ter se odpravili proti Tržiču, natančneje proti Beli peči. Dostopa do smeri, ki smo ju želeli preplezati ni bilo veliko; vsega skupaj slabih 15 minut.

Pod steno smo se razdeljeni v dve navezi odpravili vsak k svoji smeri. Tako sta Janez in Uroš plezala smer Bumerang, gospod Špiler pa se je tokrat pridružil ženski navezi (meni in Nataši); mi smo najprej preplezali smer Katastrofula. Imenu navkljub je bila omenjena smer prav luštna, četudi je bila na nekaterih delih nekoliko krušljiva. Po treh raztežajih smo preplezali smer in se z drugo navezo vrnili k vznožju. Nato je tudi naša naveza preplezala Bumerang, Janez in Uroš pa sta zagrizla v Katastrofulo. Na vrhu smo se odločili, da se v dolino vrnemo s spustom po vrvi. Gospod Špiler se je v dolino vrnil kar peš in se je na bližnji klopi že odpočil in namalical, ko smo se mi še vedno vztrajno ukvarjali z ‘abzajlom’.

Seveda je po preplezanem sledila obvezna rehidracija in analiza odličnega dne