Napovedano lepo, toplo vreme se je bližalo in načrtovan vikend v Dolomitih je bil vse bližje in bližje. Hja, takemu povabilu bi pa res bilo greh reči ne.

Z Borutom sva se dobila v Kranjski gori in se podala v Ziljsko dolino, nato v Dravsko in proti Cortini d´ampezzo proti prelazu Falzarego. Že pred Cortino pa doživiva presenečenje – kar nekaj snega je bilo napluženega ob cesti. Hmnja, je blo rečeno, da bo lepo vreme za vikend, tu pa skoraj 20 cm snega. Zjutraj sva tuhtala, kaj bi in se odločiva, da greva čez smučišče do plezališča Cinque Torri. Gaziva po 15-20 cm snega, videla sva tudi že prve zavoje smučarja…okrog in okrog pa fantastični pogledi. Ko prispeva do plezališča, pa temperaturni šok. Če je prej zeblo, je bilo zdaj nenormalno toplo. Vode nama je hitro zmanjkalo,ampak vsaj pogled na sneg je malo, čisto malo ohladil misli na tekočino. Po končanem plezanju in za mene privajanju na dolomiško skalo sva še malo počila pri koči, sestopila po cesti na drugo stran in nato po simpatični potki nazaj do avta. Vmes pa sva že delala plan za naslednji dan.

Col de Bois in smer Ada. Smer je lepa, pokončna, mestoma zelo izpostavljena, skala kompaktna, opremljena v celoti (kak frend na kakšnem mestu ni odveč), označena z zelenimi pikami, celo luknje za nameščanje gurten so bile označene :). Med plezanjem nisem upala peti, da mi soplezalec ne bi pobegnil, sem pa zajuckala 2x, ker je bilo tako lepo :). Na vrhu sva še malo poležala, občudovala čudovito pokrajino okoli naju in sosednjo Tofano, ki nama je bila na dlani. Sestopiva v smeri gore Lagazuoi, po lepo speljani potki čez melišče, mimo ostankov 1. svetovne vojne in na zasluženo pivo.

Vikend je prehitro minil. Vesela sem, da sem videla to čudovito pokrajino, občutila pravo igro narave (sneg, mraz – zima , sonce, vročina – poletje, pravljične barve macesnov in drugih dreves – jesen), da sem imela priložnost spoznat Boruta in plezat z njim. Bo treba kmalu ponovit!

[nggallery id=174]