Everest 23 – Druga aklimatizacijska rotacija.
Datum objave: Maj 10, 2023
Jetija ni doma …

Prvi majski dnevi so v bazi pod Everestom minili v znamenju slabega vremena. Sneg je pobelil naše šotore. Sprva me slabo vreme ni motilo. Tako ali tako sem pred drugo aklimatizacijsko rotacijo potreboval nekaj dni počitka. A kljub temu, da imamo na tokratni odpravi v bazi udobno jedilnico in standard, ki si ga na prejšnjih odpravah niti zamisliti nismo mogli, sem imel posedanja hitro dovolj. Toliko bolj, ker je nadležen mraz na višini 5400m, tako rad zlezel v moje prste na nogah in pa ob dejstvu, da so moji kolegi, s katerimi sem se družil prve dni, s helikopterjem odleteli na počitek v nižje ležeči Narche Bazar ali celo Kathmandu.

Večina namenjenih na Everest ali Lhotse opravi en rotacijo na gori, nato pa se nameni na počitek v nižje ležeče kraje, kjer se organizem hitreje regenerira od prestanih naporov. Nato se vrnejo v bazo in ob primernem vremenu poizkusijo proti vrhu ob pomoči dodatnega kisika, ki ga začnejo uporabljati na višini 6500m ali 7000m Mountan forecast je za petek in soboto napovedal nekoliko manj vetra na višini 7000m, nato v nedeljo in naslednje dni ponovno poslabšanje. Erik, američan, eden redkih, ki se ravno tako pripravlja na drugo rotacijo in mu pošiljajo podrobno vremensko napoved pa pravi, da to ne bo drzalo. Veter bi naj vse dneve presegal 50km/h. Vzpon do T2 tudi v vetru ni problematičen, višje na izpostavljeno Lhotsejevo pobočje, mimo T3 in proti T4 pa v vetru ni dobro riniti. V dilemi sem. Ne želim prestavljati druge rotacije v sredino maja, hkrati pa se zdi razumno Erikovo stališče, da se ne bo izčrpaval, če nima realne možnosti da se povzpne proti T4.

Po večerji se impulzivno odločim. Ponoči grem na hitro, prilagojeno rotacijo.

5.5.2023 ob dveh ponoči krenemo proti zloglasnemu Khumbu Icefall, lednemu slapu, ki se v dolžini več kot 15 kilometrov vije izpod Everesta in sosednjih gora. Z mojim šerpo – Thomasom, hitro za sabo pustiva Ukrajinca, ki ob spremstvu vodnika, šerp in vodje našega tabora Dordzija odhajajo do T1.

Mimogrede, le kateri šerpa je dal svojemu sinu ime Thomas?

Sam sem si sicer predstavljal, da bom med nižje ležečimi tabori na gori, podobno kot lani na Manasluju hodil sam. A sedaj me Thomas ne moti. Hitro je videl, da tehnične pomoči ne potrebujem in mi v lednem slapu sledi kot senca. Kdaj pa kdaj pa ga lahko uporabim za foto ali filmskega pomočnika.

Do T1 sva tokrat porabila 4 ure in 18 minut, kar je eno uro in štirideset minut hitreje kot prvič. Tokrat sva v T1 le popila čaj in se namenila do T2, kjer me je »vodja T2« nagovoril: »O, strong man is again there«. Že po prvi rotaciji so mi kolegi in šerpe pripisali, da sem »močan« kar mi do neke mere godi, škoda le, da pri tem ne morem mimo dejstva, da sem med vsemi tu najstarejši.

6.5.2023, po zajtrku sva se z Thomasom namenila po že poznani poti proti T3. Tega dne mi Thomas ni mogel slediti. V lednem pobočju Lhotseja, je zaostal. Pri nekaj osamljenih šotorčkih na neugodnem mestu T3 sem ga počakal. Nasi šerpe so sem že prinesli šotor, a ga niso postavili, saj so se bali, da bi ga bi veter odnesel. Tudi sam sem se ob napovedanem vetru odločil, da tu ne prespim. Thomasu sem predlagal, da sestopi v T2, sam pa bom še nadaljeval naprej. Utrujen je sedel na polico skopano v led ob majhnem šotoru in gledal za mano, ko sem zagrizel v ledeno pobočje nad T3. Tu je bil vodni led še bolj gladek. Razen, od ekipe Šerp, ki namešča fiksne vrvi in od nekaj Šerp, ki so do I sedla (T4) nesli prve jeklenke s kisikom, tod v spomladanskem času v ledu še ni nastalo veliko sledi.

Ozrem se navzdol, moja vrv izginja čez ledeni rob, ozrem se navzgor, modra vrv na kateri sem pričvrščen s prižemo, nekaj metrov nad mano izginja v prelomu lednega pobočja. Čuden občutek me prevzame. Modra vrv, s pomočjo katere se vzpenjam, je plezalna vrv, kar pomeni, da je močnejša od fiksne, a kje in kako je nekje nad mano pritrjena? Nižje, kjer sem se na podoben način vzpenjal ob pomoči fiksnih vrvi si podobnega vprašanja nisem zastavil, ker sem bodisi dohiteval ali srečeval ljudi, ki so uporabljali iste vrvi. Če so za njih dobro prevrščene, so tudi zame…

Ledeno pobočje po katerem sem strmo navzgor hitro pridobival na višini se je položilo. Fiksne vrvi so se usmerile proti levi, kjer sem videl poznano skalno zaporo Yellow Band, nad njo pa, še bolj v levo in precej višje skalno konico Mt. Everesta preko katerega je veter gnal oblake. Od tu naprej bi bolj počasi pridobival na višini, pa tudi Thomas je že gotovo ves premražen. Se »selfie« z vrhom Everesta in pričnem s spusti po vrvi. Previdno. Pred dnevi je plezalec po uspešnem vzponu na deseto najvišjo goro na svetu, Annapurno pri spustu po vrvi omahnil v smrt. Vrv po kateri se je spuščal na koncu ni bila pričvrščena ali imela vozla. Vrv je preprosto zdrsela skozi varovalo.

Od T3, sva se s Thomasom skupaj spustila do vznožja Lhotsejevega pobočja. Od tod pa do T2 je bilo zopet peklensko vroče. Kot je bilo vroče v mojem majhnem šotoru v katerega sem se zavlekel. Vau, ta vročina. Ko bi se le lahko skril pred njo. Pa zopet sem premalo pil. Slabo sem se počutil. Sele večerni hlad, ki je prišel s sončnim zahodom, mi je ohladil glavo in izboljšal počutje.

7.5.2023, ponoči je začelo pihati, kar pa me pri sestopu po Western Cwm od T2 in T1 ni motilo. Sam ledni slap pa vetru tako ali tako ni izpostavljen. Do kosila sva bila z Thomasom zopet v baznem taboru.

Čeprav sem drug rotacijo prilagodil napovedanim vetrovnim razmeram, sem zelo zadovoljen, da sem intuitivno sledil napovedi Moutain forecast in jo v stilu bodi pozitiven izvedel.

Sedaj pa zopet počitek in nato …

Kategorije zapisa: Nekategorizirano

1 Comment

  1. Andrej Špiler

    Srečno! Naj tu uspe.

Oddajte komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

three × four =

Preberite naš blog

Prebrskajte med več kot 1500+ zapisi na našem blogu.