Da so gore nekaj resnično veličastnega in so namenjene le najbolj pogumnim sem spoznal, ko mi je
bilo vsega pet let. Naša družinica se je takrat povzpela na najvišjo goro v Sloveniji, na Triglav. Kljub
temu, da so me kratkonogega in mlečnozobega hribovca vsi planinci spodbujali in mi na vrhu čestitali
nepoznani ljudje, pa se pravega pomena svojega dejanja takrat še nisem zavedal. Spoznanje je sledilo
nekaj dni pozneje, ko sem, ravno zaradi omenjenega vzpona z zamudo prvič vstopil v vrtec. Pozneje
moja najljubša vzgojiteljica Marička, me je vzdignila visoko na stol in svojim novim prijateljem sem
pripovedoval o svojem podvigu. Marička, velika ljubiteljica gora me je povzdignila tako visoko, da sem
se počutil neizmerno pogumnega in ponosnega. V očeh prijateljev iz skupine sem gotovo postal
nadzemni junak.
Trdno sem se odločil, da moram tak podvig še ponoviti.
Dogodke na odpravi lahko sledite na blogu:
https://andrejgradisnikeverest.blogspot.com/2023/03/zacetek-zgodbe.html
Komentarji