Pa sva šla……. Miha in Vid balvanirat v Felbertal. Po nekaj urah vožnje v dežju je bilo očitno da iz te moke nebo kruha in zavijeva v Zillertal, nič bolje. Mogoče Magic Wood, še slabše. »Nič« sva rekla »pelji na sever dokler ne neha deževati«, nekaj se bo že našlo. In tako sva pristala v Frankenjuri. Po 14 urah vožnje in seveda tudi vmesnemu obisku naključnega plezališča, kjer sem se kar malo tresel v ne preveč navpičnih platah in oddaljenih svedrih, sva se končno pripeljala do klajmberskega kampa Ome Eicher.

Če smo navajeni iz ostalih večjih plezališč, na jutranji pogled čez skale in vertikalo je tu sledilo rahlo razočaranje, sama ravnina z manjšimi gozdički. Pri registraciji v kamp izveva, da si vodničke lahko izposodiva kar tam. Tu je pa sledilo presenečenje, v vsakem gozdičku se nahaja plezališče ali dva. Tako nama je ostala le še izbira plezališča, kar pa ob taki izbiri tudi ni enostavno. Več kot 600 sektorjev in preko 10000 smeri.

Tako sva zavila v sektor Grune Holle in preplezala kar nekaj lepih smeri ter klasiko Sultan of Sving. Ker je bil del stene  moker in po navdušujočem opisu smeri iz sosednjega plezališča Kirana in Dava iz Irske “amazing  route on roff  vaaaaaaaaa totaly awsome , three nohand kneebar rests, vaaaaaaaaa futuristic 3D climbing” nekako tako je odmevalo kar nekaj minut, le kako nebi šla pogledat še tja.

V Wofsberfger Grotte, kjer je plezal drugi del Irske ekipe, Gary in Rorry. Smer Orang Utan je resnično futuristična in zame tudi prvi 7b na pogled.

Sektorja Weiswand in Barenschlucht se nahajata na lepem, s soncem obsijanem travniku, plezanje pa poteka po luknjah za en in tja do 5 prstov. Bete so pretežno enostavne in se preberejo kar iz tal tako da sva kar hitro posegala tudi po ocenah do 7c. Sledil je zaslužen dan pavze s piknikom.

Za zadnji dan sva izbrala plezališče Obere Schlossberwand, končno malo domače skale. Plezališče podobno Kotečniku, vendar pa so bile roke že dodobra težke in utrujene. Tako sva preplezala nekaj smeri v odlični skali, spakirala in zaključila do naslednjič.