Zadnjega dne dva tisoč štirinajstega leta gospodovega, so preko dolomitskih vrhov brili vetrovi. Zaposleni na zgornji postaji nihalke, ki vozi do restavracije in razgledne ploščadi na 2950m visoki Sass Pordoi, je odkimaval z glavo, da zaradi pomanjkanja snega žleb Forcella Pordoi (600m) ni vozen. »Ampak od spodaj ni zgledalo tako slabo in včeraj je nekaj snega padlo celo v dolini.«
In res ni bilo slabo! Le kakšnih petdeset metrov sva oddrsala po zaplatah trdega snega med skalami, potem pa naju je pričakal pršič. Samo za naju, če izvzamem štiri turne smučarje, ki sva jih srečala, ko so se vzpenjali, a se potem po žlebu niso odsmučali navzdol? Kar juckala sva, ko naju je zasipaval sipek sneg izpod smuči. Svoj prvi gorniški spust je Nik plačal z izgubljeno palico (pravzaprav je nove palice potem kupil ata). Po tem, ko se je po padcu, brez ene palice ustavil nekaj metrov nižje, sva neuspešno rila po globokem pršiču. Kot, da bi šivanko iskala v kopici senu.

Prvega dne dva tisoč petnajstega leta gospodovega smo se, z vratolomno povezavo treh nihalk , zapeljali 3250m visoko. Na greben pod samim vrhom Marmolade, kraljice Dolomitov. Tokrat je bilo vreme naravnost enkratno in razgledi nepopisni. Po tridesetih letih sem ponovno uzrl SZ steno Civette. 1985 leta sva z Mihijem v njej, v dve dnevih, preplezala znano smeri Phillip – Flam. Tokrat pa nas je čakal najdaljši smučarski spust v Dolomitih…