Praviloma naj bi bilo tako, da se najprej pohvali, potem pa okara, ampak nimam česa pohvaliti. Zadnja objava na naši spletni strani je moja (pa sploh nisem aktivna, če se primerjam z večino članov ferajna), in sicer o zaključni zabavi, ki je bila LANI sredi decembra! Zdaj pa je konec januarja, večina se vas (vsaj) podi po snegu, nihče pa NIČ ne napiše! Sama bi z veseljem napisala več, če bi imela o čem pisati; no, saj imam o čem pisati, ampak ni (neposredno) povezano z alpinizmom oz. plezanjem; a nekaj pa se je vendarle dogajalo … Da sploh lahko pišem o tem, kar se je dogajalo, pa moram omeniti tudi vse okoliščine.
10. decembra sem se udeležila mednarodnega tekmovanja v orodnem/lednem plezanju v Zagrebu (SHS). S 6. mestom sem zelo zadovoljna in še bolj sem postala motivirana za treninge … In res mi je šlo zelo dobro, dokler …
Dva dni po božiču sem veselo kolovratila po Koroški (pri hčerki, starših, pri Marinki, Fižolanu, z Mihanom sem se srečala …), ko je med vožnjo po klancu s Sel proti Staremu trgu vame naenkrat trčil en avto. In moj sanjski avto, moj Mamut (ta velik rifter), je dal življenje zame. Ostala sem cela (hvaležna vsem višjim silam in Mamutu), trčenje pa je seveda pustilo posledice – ne samo na Mamutu – tisti, ki imate podobne izkušnje, povejte, ali je normalno, da po enem mesecu še ne moreš normalno dihati in se premikati, torej brez bolečin v prsnem košu, ključnici, vratu?
Namesto šampanjca (no, piva) ob praznovanju novega leta na enem dvatisočaku sem na precej nižji nadmorski višini pogoltnila analgetik. Namesto romantične novoletne noči je Jure moral prenašati moje jamranje in robantenje, ker so se nama sesuli vsi načrti (moram pa priznati, da so GRS-jevska druščina in Zdenč s familijo precej omilili moje nerganje, moževa potrpežljivost pa je na srečo precej trdoživa). Moja pomoč Sari, ki je 16. januarja drugič postala mama, je (bila) precej borna, vsekakor je pa Hanino rojstvo zagotovo najlepši in najboljši možen dogodek, ki preseže vse, tudi ‘jebo’ zaradi nesreče.
Ampak ker sem totalno žilava in blazno fit bica, al, sem se kljub vsemu – khm khm, v resnici seveda predvsem kot tarnajoča opazovalka – udeležila dneva varstva pred snežnimi plazovi, ki ga je januarja GRS Koroške organizirala na Grohatu.
Moji jebi pa se je morala prilagoditi tudi Marinka, ko sva imeli 104-letnico. Česa zahtevnejšega od malce počasnega in kratkega kolovratenja s turnimi smučmi si namreč nisva mogli privoščiti, zato sva ležerno praznovali v koči na Grohatu. Tako zelo zaželen sneg je končno preprečil normalni dostop do ute, kjer imamo drva, zato je Marinka v roke vzela lopato in nanosila drva, jaz pa sem se ‘igrala’ gospodinjo v naši sobi; in sicer tako, da sva šli k Cveti, Zdenču in Neži, ki bodo še dva meseca skrbeli za kočo na Grohatu, na večerjo. Zjutraj sva s čajem postregli Fižolanu, Vinkotu, Olgi in Anzanu (ne Štorniku), ki so potem s turnimi smučmi nadaljevali na Bikov rob, potem pa v koči skrivaj potočili solzico. Zakaj? Glej sliki.
Neža, Zdenč, Cveta in šefe Andrej, še zdaj sva ganjeni! Hvala!
Pa še nekaj:
Tisti, ki niste naročeni na Planinski vestnik (zakaj niste?), v januarski številki je intervju z našima ‘legendama’ Mihom in Fižolom!
Pa še enkrat še nekaj; ker sva malce debelo pogledali, ko sva prišli v sobo. V imenu vseh uporabnikov naše sobe na Grohatu za vse uporabnike naše sobe na Grohatu:
- Svoje smeti odnesemo s sabo v dolino, ne pustimo jih v košu za smeti v sobi!
- Sobo pospravimo (v pomivalnem koritu ne pustimo ostankov hrane, odeje zložimo, odtise od skodelic na pultu pobrišemo …)
- V zaboja za drva DO VRHA naložimo NAŠA drva, ki so pod uto in ob njej; večja drva, ki so zložena pri koči in prevelika za naš štedilnik, niso NAŠA!
Prvi del Gozdna, drugi del naveza M & M
Komentarji