Trenutki, grenki in na srečo tudi sladki, se kdaj pa kdaj razvlečejo v tedne, potem v mesece … In včasih se zgodi, da je skoraj celo leto mimo, preden ti sploh uspe prebrati – ali bolje vsaj sproti spremljati, kaj vse se dogaja na ferajnu in s ferajnovci. Zlezeš pa itak klinc kaj. Ampak ‘tk pač je’, življenje je namreč še marsikaj drugega kot plezanje.

Lani sva z Marinko nekaj malega migali, celo v Paklenico sva šli, in to na dobri stari ‘babji vikend’ – skupaj s Saro in njeno prijateljico. Vrnile smo se predčasno. Zaradi žalostnega dogodka. Žal ni ostalo samo pri tem …

A vendar je prišlo leto 2018. Zima je obetala še pa še smučarije, vzponov, celo led; saj veste, v ledu sva M & M tradicionalno praznovali najine skupne obletnice, kar je bil tudi letošnji ultra super načrt, ki pa je tudi ostal zgolj ultra super načrt. Za zdaj … Nekaj skorjastega snega na skoraj ravnini pred parkiriščem pod Koblo je mojemu neizkušenemu kolenu priskrbelo obisk urgence, fizioterapijo in še nekaj samoplačniških zadev, da rehabilitacija vendarle le ne bi trajala pol leta. No, saj ni bila samo ‘usodna’ Kobla, pred tem sva bila z Juretom na Trianglu, enkrat sem po Ipsilonu skočila na Begunjščico, z Dašo in Marinko na nočno Uršljo, roza vikend na Grohatu in Smrekovec sta tudi bila super … Hja, pravzaprav res borna bera za Gozdno. Ali kdajbospetledzaboga Ledno!? Ampak, ja, vedno je in vedno bo ‘ampak’, marsikaj dobrega se je izcimilo v tem času, ko nisem mogla nosit visokih petk in derez. Ker življenje pač ni samo plezanje (je pa zeloooo veliko, al! ;-)).

Koleno se je le malce spravilo v red, še preden je ves led postal voda, a česa drugega kot testiranja mi ni pustilo, zato sva z Juretom to izkoristila za izpolnjevanje otroških želja. Ne svojih, seveda. Aljaž (predzadnji mulc po starosti) je dobil gojzarje, primerne za avtomatske dereze, in že sva ga vlekla v  Palenk. Potem pa še v Pekel. Mulc je bil navdušen, tako da že šparamo za cepine, jaz pa sem dobila potrditev, da se splača žrtvovat kak evro za zdravje, saj je koleno kar dobro delalo, če ga nisem preveč čudno obračala. Jure je mulca potem peljal še na turno smučanje in bilo mu je zelo všeč. Malo me že po mamasto skrbi …

Učne urice pri samem zlodeju

Aljaž v četrtem skoku v Peklu

Da, življenje je polno preobratov in intenzivnosti (kakršna koli že je) trenutkov, ki za zmeraj ostanejo v spominu, še prej pa ti pokažejo, kaj je zares pomembno. In na čem temelji vse tisto, kar imamo tako radi za samoumevno in kar deklariramo kot svojo pravico, kadar nimamo občutka, da hodimo po vrvi visoko nad trdnimi tlemi. Ali nam ga zaradi srečnega spleta okoliščin ni treba imeti … Marinka je imela zadnje mesece veliko intenzivnih in žal tudi težkih trenutkov, zato je bila odločitev, da greva za nekaj dni sami plezat v Dabarske kukove, še toliko bolj dobrodošla. Nekaj dni. Malo miru. Skala. Klepet. No, tudi kače … A ni fajn, ko se človek v nekem trenutku sekira predvsem zaradi tega, ker se boji, da bo naletel na modrasa? In je to največja skrb. Tisti trenutek. Dokler ne pripleza do detajla … :-D

Ni detajl smeri. Saj veste, da ko fejst zihraš, ne moreš še risat zraven.

V petek, ko je bil že praznik, sva malo pred temo poleg avtomobila postavili šotor, obe skoraj evforični zaradi prekrasne okolice in miru, ki ga tam najdeš tudi zaradi pakleniške gneče. Nekaj plezalcev je že bilo tam, nekaj jih je prišlo naslednji dan, ampak ker smo očitno vsi prišli z enakimi nameni, je jasa, kjer stojijo planinska koča in še dve hiški, ohranila svojo idilo.

Abzajl po abzajlu. Ker sva mogli spet reševat vrv, ki se je zataknila, ko sva jo dol vlekli.

Spoznavanje neznanega ima svoje čare, nič pa ne škodi, če dobiš kako informacijo od tistih, ki so že bili tam oz. poznajo teren. Seveda sva medve že doma preklicarili vse, ki so nama lahko dali informacije, a ko si na samem ‘mestu zločina’, vsak, še tako skop podatek, pride zelo prav. Sploh to, kje se najpogosteje zadržujejo poskoki, je bila bistvena informacija. Da ne bi slučajno šli plezat tja.

Tega sva se bali srečat. Najbrž sva ga …

V soboto sva preplezali Bibl und Bubl in Starter, da se spoznava s skalo in da vidiva, kake posledice so pustili meseci, posvečeni drugim stvarem. No, bilo je tako zelo fajn, da sva se v soboto lotili dobre šestice z imenom Tempo vulcan, ki je odlično opremljena tako s svedrovci kot z detajlom. Za izplezavanje sva šli v Rolling Stones, potem pa na vrhu smeri naredili načrt za naslednja dva dni.

Obvezen selfi na vrhu smeri na hitro, da naju ne bi tema dobila.

Proti večeru sva šli na lov za ‘signalom’ – vendarle sva želeli vedeti, ali je doma vse v redu – in dobili sva žalostno novico … Bajla.

Spakirali sva in … Marinka se je morala naslednji dan posloviti od svoje Bajle.

In spet sem pri trenutkih, ki ostanejo v spominu. Pred dvanajstimi leti sva imeli svojo obletnico in preden sva šli plezat v slapove v Tamar, sva se ustavili v Tržiču, kjer je ena majhna psička izbrala Marinko za svojo. Da, za svojo.

Grenko-sladki trenutki. Ker imamo in smo vse, kar smo imeli in bili v preteklosti. Ker imamo kljub grenkobi (iz preteklosti ali zdajšnji) v sedanjosti tako veliko sladkega, da vidimo čudovito prihodnost.

In ker se znamo imeti fajn. Ker počnemo stvari, ki so fajn. Ker imamo ob sebi tiste, zaradi katerih … No, saj ve vsak zase.

Fotk iz Dabarcev ni, ker sva bili ‘kao’ brez telefonov in fotoaparatov. Potem sva pač v avtu izbrskali papir, oglja je bilo dovolj, ker si tam pač zakuriš, tako da sva vseeno ovekovečili dogajanje. Marinka je pa še štrikala, saj je bilo precej bolj mrzlo, kot sva mislili, da bo.

Koristno porabljen večer

Marta Krejan Čokl – Gozdna