[singlepic id=2111 w=320 h=240 float=left]Tri Cine so sodile na spisek želja, ki jih v času svojega aktivnega plezalskega obdobja nisem uresničil. Letos, ko sem spet padel noter in dobil filing za skalno plezanje se mi je zdelo, da bi to željo lahko uresničil. A nekako se moj omejeni prosti čas in lepo vreme nista hotela poklopiti. Ko sem že mislil, da iz vsega ne bo nič, pa je Grega za soboto našel sončno luknjo v sicer slabem vremenskem obdobju.

V petek zvečer naju je na parkirišču pod Cinami najprej pozdravila nevihta z nalivom in strelami. Sede v avtu sem si ogledal opis smeri in rahlo se mi je začelo svitati, kako si je Grega zamislil združiti mojo željo – splezati klasično, po možnosti ne pretežko smer in njegovo – sfrikati kak problem. »Gre za eno najbolj kompletnih in težkih klasičnih smeri in eno najbolj znanih smeri v Dolomitih. Poteka v enem najbolj previsnih sektorjev Dolomitskih severnih sten« je zapisano v vodničku. Skica je napovedala visoke težavnosti od začetka do konca smeri.

Ko sva zjutraj malo čez osmo uro stopila pod steno in sem v previsnem zidu ogledoval črne počasi se premikajoče pikice, pa mi je bilo že povsem jasno, da je ta »klasična« smer mnogo bliže Greganovi želji, kot moji …

Spodnjo tretjino stene sva zmogla tekoče. No, malo me je navijalo, pa nohtalo v prste ter drselo, ker sem tokrat plezal brez magnezija. Pod osrednjim, najbolj previsnim delom, kjer so kar trije raztežaji z oceno 8, ali malo čez, pa sva dohitela naveze pred nama. Celo uro sva čakala na polički, da sva prišla na vrsto. Grega je vse tri raztežaje zmogel prosto, tudi drugega, ki je bil ogabno moker, se ve, tudi te kot prvi. Še dobro, da ga je fajn navijalo, če ne bi pa res mislil, da z njim nekaj ni uredu.

V zadnji tretjini stene, kjer se težavnost unese in se vse vrti okoli šestic, do 7- in je ura nevarno napovedovala večer je Grega preklopil na turbo pogon. Tudi sam sem zopet bolj tekoče zaplezal, vmes me je sicer zagrabil krč v palec na roki, pa malo se mi je črno delalo pred očmi, ker pljuča niso več sledila telesu, a rezultat je bil očiten. Prehitela seva simpatičen plezalski par iz Varšave in se v večernih urah znašla na robu stene.

 Čakal naju je še negotov in zahteven sestop po normalni smeri. Kombinacija plezanja druge in tretje težavnosti in spustov po vrvi. Vodniček govori o potrebnem času 2.5 ure, midva pa sva imela le še uro in dvajset minut do teme …

Zopet se je izšlo kot po maslu. Ko se je stemnilo sva si na melišču pod steno segla v roke.

[nggallery id=87]

5, 4, 3, 2, 1… … srečnega pa zdrav’ga!