Večraztežajka prvič (drugič) – alpinistična šola 2018

Kot že zapisano, smo se zaradi objektivno-subjektivnih razlogov  razdelili v dve skupini, ena je šla na Raduho, druga pa … Dobili smo drugi sklamfek, kakor je zapisal njegov avtor Aleksandar Djordjević, ki je kot svojo prvo večraztežajko preplezal smer Janc-Mali v Begunjščici.

November je res nenavaden mesec. Brskanje po albumih preteklih let nam razkrije, da smo v
preteklosti v tem času že obrisali prah s smuči/derez/cepinov, iz omar izbrskali še malo
zatohle ter po prejšnjih zimah načete »kute« in se, kot bi prvič v življenju videli to belo čudo
po imenu sneg, podali z vso radostjo ki jo premoremo po starih/novih poteh. Po drugi strani
pa najdemo trenutke kjer, oblečeni v kratke rokave, pogledujemo v daljavo in se utapljamo v
zlatem odsevu jesenskih barv. Kakorkoli, potreba po povišanju lastne »potencialne« energije
ostaja konstanta v svetu spremenljivk okoli nas.

Za nas tečajnike čas poteka eksponentno hitreje kot bi sicer. Še par tednov nazaj smo se
nekateri šele dodobra privajali na širino sveta v katerega stopicljamo, že je prišel trenutek da
beseda meso postane in se začne metamorfoza teoretskega v konkretno. Načrt se je skuhal
hitreje kot špageti Barilla N°1; za pridobitev joulov gremo pod Begunjščico v smer Janc-Mali.
Štima? Štima.

Na parkirišču pod mejnim prehodom Ljubelj smo se tisto sobotno jutro postrojili trije
tečajniki pod budnim očesom komandanta ferajna in naše razredničarke, si oprtali vse
potrebno ter odrinili v gosjem redu po vlažni stezici. Z enim očesom smo še pogledovali po
bližnjih oblakih, vendar so se ti na srečo odločili za postanek v Tržiču.

Pravzaprav tudi med dostopom sestopaš …

S poti v levo, kratek spust po melišču, še par korakov po stezi in et voila, čas za vertikalo! Seveda prvo še nekaj
besed o varnosti ter komunikaciji, a že naslednji trenutek so bili prsti v tesnem stiku z mrzlo
kamnino, konice nog so iskale primeren detajl, srce je začelo pospešeno utripati.

Prvi štant. Uroš pa še pleza.

Prvi raztežaj opravljen, ponovi vajo. Varuj, čakaj, zadihaj, zaužij. Počasi, z vsakim opravljenim metrom,
začutiš ščemenje v sleherni svoji celici, ki ti sporoča da se približuješ območjem »višjih
energijskih orbital«. In zajadraš trenutek. Čas mine kot bi trenil, pred tabo se že prikaže vrh in
preden čarobni moment izgine se še enkrat ozreš ter se napolniš do roba s hvaležnostjo do
tega, česar si bil deležen.

Plošče. Đorđ, a je tu bil pulz malo hitrejši? ;-)

Ponovno združena peterica na vrhu za anale napravi danes že nepogrešljivi »sebek«, hitro
sestopi in si ob nagradnem pivu čestita za uspešen podvig.

Se vidi emancipacija …

Najlepša hvala Domnu in Marti da sta nam s svojo pomočjo, modrostjo in vodstvom na ta dan
omogočila vpogled v svet potencialov ter »višje potencialne energije«.
Olga, Uroš in  Đorđ