Nekoliko pod vplivom spominov izpred skoraj že 10 let, ko sem psiho dala na povodec in šla na ‘trening’ na Jezersko, sem se z Marinko, Gregorjem in Dašo (kljub birokratskim in drugim oviram, ki smo jih z upoštevanjem vseh navodil NIJZ in bibibiiiip odpravili) 10. aprila znašla pod Teranovo. Odlično narejena – tudi Vikijeva sveča je bila videti dobra, le izstop je bil sumljive barve – nas je kot sirena vabila v svoje naročje. A vendar je z leti moje načrtovanje postalo malce modrikasto, zato smo s sabo vzeli nekaj več kosov opreme, zaradi česar smo bili v resnici nekoliko lažji, ne težji, kot bi človek logično pomislil.

Ko ravno govorim o malo več robe (ki je včasih sploh ne potrebujemo/vzamemo) … A veste, da mi gre že precej na živce, kako se pred drugimi pogosto pretvarjamo, kako ultra super smo, kako noro dobri smo, kako so bile razmere idealne (ali pa totalno bedne, ampak taki nadljudje, kot smo, smo to z levo roko v žepu in z eno derezo preplezali) in kako hitro smo skočili čez smer, medtem ko se je ena druga naveza vlačila čez, kot da hribe vidi prvič! Če ni vse idealno in po načrtu, se o tem (menda) ne govori. Ni čudno, da je potem toliko težav in reševanj, ko iskalec informacij o razmerah prebere, “kk je blo fajn in lahko”, in vidi same nasmejane frise na fotkah, potem pa šiba z enim cepinom in brez vrvi …

Sirena je torej zmagala, ampak ker je prijazne sorte, nas je tudi izpustila. Teranova je po toliko sezonah hribovske skoraj abstinence zame res nekoliko pokončnejša, dejstvo pa je, da je letošnja zima hribe zelo zasula s snegom, ki ga je očitno tudi preoblikovala tako, da so strmine strmejše, smeri pa res odlično zalite. Krasno se je dalo popikati, res je bil odličen zbit sneg s kar nekaj ledu, manj krasno pa je bilo z varovanjem, in sicer v vršnem delu smeri. Pri tistem ‘balvanu’, kjer sem se po spominu počutila kot na avtocestnem počivališču (a ni tam celo en svedrovec?), sem s precej domišljije sestavila spodobno varovališče.

Namesto znamenite izstopne prečke smo izbrali malce ‘drajtulaški’ izstop nekoliko bolj naravnost, saj tisti navpični žleb napihanega snega na levi ni nikogar mikal, rob stene/vrh smeri pa smo kar zajahali, saj se je ostro prelomil na drugo stran. Na Vigredno sem pomislila …

Klasični sestop nam zaradi več razlogov ni dišal (izjemno tečne cokle zaradi južnega snega, nekakšen skok, ki smo ga gledali od spodaj …), zato smo izbrali prehode po lovski poti oziroma tam nekje proti Babi. Zavajajoče sledi turnih smučarjev so nas, jasno, zavedle, a je Daša le našla krasen prehod v hudourniško grapo pod Ledinskima slapovoma. Potem pa smo samo sledili vonju tiramisuja in piva, ki sta se hladila v avtu na parkingu.

Torej: navadno ne gre vse po načrtu (če bi, bi mi bili ob 14. uri že na parkirišču), in čeprav je smer lahka, čeprav poznaš dostop in sestop, se lahko kaj zakomplicira, se samo zavleče, te preseneti – ker sta ravno tista dva klina nekje pod snegom, ti pa nimaš s sabo nobenega. In o tem pač ni treba molčati (razen če hočeš, da te imajo za nadčloveka). Pravzaprav je to lahko zelo narobe; če že govorimo o svojih dogodivščinah, povejmo vsaj bistvene informacije. Nam so v smeri prav prišli klini, ledni vijaki in metulji (eden je ostal v razpoki na zadnjem varovališču v smeri, če ga kdo najde in prinese Marinki, bo ziher dobil kaj v zahvalo).

Pa da nevte mislili, da se nisem prej pozanimala o razmerah. Ker ista smer ni nikoli enaka!

Marta – Gozdna (tokrat pa tudi malo Ledna)

Foto: Marinka, Daša, Gregor, Gozdna