Zadnji sončni praznični dan sva se z Ježem podala še v J steno Kogla. Cilj sva si izbrala kar iz Miheličevih Slovenskih sten. Če je Kamniško smer, ki poteka v najvišjem delu stene v vpadnici vrha on umestil v svoj izbor in zapisal, da je pred generacijo plezalcev današnjega športnega rodu veljala za najzahtevnejše plezanje v Koglu, nimava kaj zgrešiti. In ker sta jo prva preplezala starosti slovenskega alpinizma Škarja in Šimenc sodi v moj ciljani nabor velikih, danes klasičnih, tur velikih slovenskih in alpinističnih legend. Pri plezanju takih smeri še posebno uživam, saj vedno znova občudujem mojstrstva plezalcev, ki so v nekem drugem obdobju s precej skromno opremo pisali zgodovino osvajanja skalnih izzivov. In res sva bila navdušena. Lepa linija, strma in v zgornjem delu že kar previsna stena, mestoma velika izpostavljenost in slikovite prečke pod previsi so dovolj, da se spomin na preplezano tako smer ne izgubi v spominih množice preplezanih smeri. Pa še ves Kogel z okolico je bil ta dan samo najin, če ne štejeva nekaj gamsov, ki so se sprehajali po snegu globoko pod nama in dveh kavk, ki sta jadrali nad nama. Zaradi razmočenega snega na vzhodnem sestopnem pobočju sva se z vrha po vrvi spustila po grebenu do Vigredne smeri in po njej do vznožja stene. Enkraten dan!