Tokrat naju je pot popeljala v Karnijske alpe. V Trbižu sva si kupila odličen vodniček IV grado e piu friuli orientale in se podala na pot. Parkirava na prelazu Nassfeld in se podala čez smučišča. Na vrhu naju je ujela tema in ker nisva točno vedela, kam naprej vodi pot, sva se odločila, da bivakirava kar v vodnem parku, ki je del ponudbe na smučišču. Zjutraj sva vstala zgodaj in se podala do bivaka Ernesto Lomasti, ki je tik pod sedlom Rudnig (1.945 m). Odloživa nepotrebno robo, se najeva in podava proti Velikemu Koritniku, kjer imava nagledano smer Via Kollnitz-Raditschnig (IV+, 480 m). Smer ponuja lepo plezanje in kompaktno skalo. Izplezava na samem vrhu Velikega Koritnika (2.279 m), sestopiva po ferati Crete Rosse. Pred bivakom sva si skuhala slastno večerjo, na obisk pa so prišle vesele kravice. Prav super družba so bile. Še pozno v noč so cingljale z zvončki, ki so naju zazibali v spanec. Drugi dan sva se odločila za popoldansko plezanje, čez dan pa sva pohajala po okoliških hribih in raziskovala teren. 10 minut stran od bivaka je stena, ki ima ˝pakleniško˝ skalo. Blaž je bil na prvem štantu in komaj sem čakala, da zakriči: ˝varujem˝. Takoj, ko sem pričela plezat, pade pred mano dežna kapljica, dve in nato se ulije kot iz škafa. Nevihta s točo…prav besna sem bila, ker nisem mogla plezat v tej čudoviti steni, čez katero so v parih minutah pričeli teči pravi potoki. Razočarana sva pospravila opremo in se mokra kot cucka vrnila v bivak. Drugi dan, ko sva se kopala v Soči, nisva bila tako mokra, kot sedaj :). Pravijo, da po dežju vedno posije sonce…res da sva doživela prečudovit sončni zahod, zjutraj pa le ni bilo sonca, da bi posušil najino opremo in skalo, ter da bi šla preplezat najino smer. Odpravila sva se v dolino in se odločila, da še prideva v ta super bivak Lomasti. Smer pa bo naju tudi za ziher počaka do naslednjič :).
Pa še to…danes me je Anza podučil, da se Nassfeldu po naše reče Mokrine. Vsak dan se človek nauči kaj novega ;). Hvala.
Uživala Martina & Blaž
Ja, res so lepi ti Karnijci.
Okrog uporabe slovenskih imen in nasploh slovenščine na Koroškem tam čez mejo bi pa vsakemu koristila moja izkušnja izpred let, ko sem sredi Celovca ustavil ženico in jo v moji nemščini kategorije “ihbinesihoneflajš” vprašal za neko ulico. Najprej me je malo čudno gledala, nato pa v lepi slovenski koroščini razložila, kako se pride tja. S komentarjem na koncu: “Drugič pa kr po naše barite saj vejkokir zastopi.”
In dobil sem lekcijo, ki je ne pozabiš nikoli.
Anza