“Kotovo sedlo spada med klasične turne smuke v Sloveniji. Včasih, ko je bila cesta do Doma v Tamarju še odprta se je nanj povzpelo kar nekaj turnih smučarjev dnevno. Ob zaprtju ceste se je obisk Kotovega sedla drastično zmanjšal in se pogosto zgodi, da tekom ture naprej od doma ne srečate drugih ljudi” piše na strani Alpske šole Bovec.

V corona cajtih je seveda vse drugače in včeraj se je proti Jalovcu vzpenjala kolona turašev, ki je želela vsaj za nekaj ur pozabiti na razdaljo pa maske in vsa tista pravila iz doline. Tekaška steza je še aktualna, zato smo na smučeš že od avta naprej, do koder smo se tudi pripeljali. Fižola je povedal, da nad Tamarjem v njegovi dolgi alpinistični karieri ne pomni toliko snega. Nekje do sredine vzpona je šlo brez srenačev, naprej pa tudi ni bilo preveč ledeno in je šlo gladko. Precej nas je skuril zadnji vzpon pod sedlom, ko smo prišli na sonce, ki je neumorno žgalo. Je pa zato sneg ojužil in smuka pod sedlom je bila super. Vmesni del, kamor sonce ne pokuka je bil bolj trd in precej zvožen, spodnji del pa spet na soncu po ojuženem putrčku. Šlo je naravnost do koče, kjer so odprli teraso in nam postregli z glih prav hladnim. Sledil je še nebodigatreba tekaški del do planiške velikanke.

Pod črto – super tura

Špela, Boris, Matej (hvala za prevoz), Fižola, Luka in Domen