Enega od »bolivijskih« soplezalcev sem vprašala, če se mu bo kak teden ali dva manj »luštalo » hribov, ko se vrnemo iz Andov, pa je pogledal izpod čela: »Da se mi ne bi luštalo hribov???« Pridevnika, ki sem ga slišala zaradi takega trapastega vprašanja, pa seveda ne bom zapisala. Kot da se jih meni ni zluštalo že na letalu! Pa je dolgo ostalo pri luštih; ugotavljam namreč, da sem nekoliko naivna in da zvina gležnja zares ne pozdravi dva dni tiščanja noge v luft. A vendar … ko j… gleženj!!!
Dva lepotca in tri čarovnice :-)
Dan se je že začel z "režanjem" ...
Z Ido sva se dve leti dogovarjali in dogovarjali, da greva na Raduho, pa je očitno bilo premalo motivacije, da bi res šli. Potem pa je Ida poskrbela za to … Po treh tednih nošenja čevljev brez petk in tiščanja gležnja v luft, kar je bore malo pomagalo, sem se na večer pred Marijinim vnebovzetjem končno spet znašla na Raduhi. S super družbo. Marjan in Ida sta na lep dela prosti dan kolovratila okoli koče in po Grohatu, z Juretom pa sva se zaradi mojih sklepnih vezi, ki jim ne gre zaupati, odločila za »ziheraški« klasiki in najprej zaplezala v Plate (a niso res dobre ko kremšnite!?), potem pa še v Kamin pri Durcah – sicer pa se za tistega, ki je prvič na Raduhi, tako ali tako spodobi, da gre najprej v Plate, a ne!? Če Juretu lahko verjamem na besedo, se je kar malo zagledal v Raduho … Kdo pa se ne?!
Jure in Ida in "kofitajm"
V Kaminu prav nič po kaminsko
Spoznavanje s Platami
Gleženj se je dobro držal, zato nisem ravno oklevala, ko je Domen predlagal, da se v nedeljo pobliže spoznava s Tursko goro (poleti). Odločila sva se za plezanje kombinacije Velike zajede in smeri Kajzelj-Tauzher.
Srčasta stena Turske gore
Že kar na začetku sva dobila občutek, da ima stena bolj malo obiska, če ne štejem gamsov, ki sva jim očitno šla na živce, saj so naju bombardirali s kamenjem, če pa že kdo zavije tja, se očitno loti Direktne zajede. Na vrhu smeri pa nisva več imela zgolj občutka, ampak nama je bilo povsem jasno, zakaj ima ta srčasta stena tako malo obiskovalcev – vendarle sva hočeš nočeš ves čas tudi midva bombardirala gamse, ki so se znašli pod nama, klinov pa najbrž v zadnjih dveh letih skupaj nisva zabila in izbila toliko kot včeraj. Je pa tale stena super izkušnja in preizkušnja, ko si na koncu enodnevne ture lahko rečeš: »Če pa to ni alpinizem …!«
Gamsi nad nama, gamsi pod nama, gamsi ob nama ...
Midva pod gamsi
Midva nad gamsi
Resna plezarija, resni faci
Gozdna
Foto: mi
Komentarji