Fantom sem s svojimi poskusi smučanja najbrž kar popestrila turno soboto, ampak očitno vseeno spoštujejo moj pogum (beri neumnost), da si nevešča smučanja, po eni sami turi in zgolj s kančkom teoretičnega znanja o turnem smučanju, sredi pomladi kupim turno opremo (hvala, Tinca!) in v upanju, da preživim brez žuljev ali kakih zlomov, grem z njimi na Johannisberg, saj sem si prislužila nalepko Turne riti!

Namesto križa na vrhu ...

Ma, res so face te turne riti! Šibajo gor, vriskajo in jodlajo dol, pa še potrpežljivi so, ko čakajo da nekako brez padcev »pridrvim« za njimi.

Na ledeniku

Najprej se mi je zdelo pretirano, da moramo že pred drugo uro ponoči od doma, na parkirišču s pogledom na Veliki Klek je bilo pa takoj jasno, da niti če bi startali še kako uro prej, ne bi bilo prehitro. Od garaž nad ledenikom Pasterze (lahko rečem že kar bivšim) smo šli po t. i. gamsovi poti proti koči Oberwalder in naprej čez severno »flanko« na Johannisberg. Šesterico turnih riti bi ves čas gledala v riti, če bi buljila le predse, je bilo pa tako krasno vreme, da so nam še hribi lahko zavidali razgled, ki se je odpiral z vsakim višinskim metrom. Ej, če je na Zemlji kaj božanskega, so to hribi! Gore. Take, kakršne so, z vsemi nevihtami in plazovi, z vsemi »pastmi«, ki so »pasti« samo z našega zornega kota, ker pač lezemo tja gor, kjer smo še bolj krhki kot sicer; saj nam nihče ne nastavlja teh “pasti”, da bi oglodal naše kosti …

Na vrhu Johannisberga s Klekovo kuliso

Priprave na spust

Štehi, Boris, Fižola in Franz so se spustili z vrha (menda je eden redkih brez križa) v smeri dostopa, z Domčnom in Mihanom smo se jim pa s spustom po normalki pridružili na ledeniku. Malce smo vadili še tehniko reševanja iz ledeniških razpok, med potjo nazaj sklepali prijateljske vezi z domačini (svizci), obenem pa že komaj čakali (vsaj jaz), da odvijemo sendviče …

Vrvna tehnika

Domačin

Ingemarta :-) :-) :-)  (Gozdna; načelnik mi je dal nov vzdevek za čas med skalo- in ledolazenjem)