Led, sin Mraza, boj krvavi
že dolgo bije z milo zimo,
s snegom se ji v bran vreme ne postavi;
končano moje je in marsiktero
plezanje, rja po cepinih in po šraufih
plazeča polni nam omaro.
Tako bi veliki pesnik napisal Krst pri Savici, če bi bil soočen s podnebjem, kakršnega imamo v zobeh predvsem ledolomilci v tem letu (in kar nekaj minulih). O tem sem razmišljala med plezanjem z Urošem v Savici, mislim Sušici, ki je presenetljivo kar lepo zamrznila. Tudi letos se slapovi ne bohotijo čez skale, ampak je ravno obratno. Ampak vreme je bilo nekaj dni naklonjeno ledu in zavladale so izredne razmere: led postane prioriteta, vse drugo pa … no, pač počaka. In čaka. In čaka … Sušica je bila za razmere zadnjih let res narejena odlično (tudi zato je letos precej oblegana), dalo pa se je priti zgolj do brvi. Z nekaj orodjarjenja se verjetno da priti tudi naprej, ampak z Urošem nisva utegnila niti poskusiti, saj me je čakala prijetna dolžnost – srečanje s Solčavskimi legendami, ki bodo nastopile v februarskem Planinskem vestniku.

Jernej Grudnik – Nejc, Marta Krejan Čokl – Gozdna, Anton Pavlič – Čif, Vincenc Roban – Cene in Andrej Grudnik – Drejc; foto: Andraž Levart Grudnik
Gnijo slapovi od toplote pokončani,
trum srčnih plezalk in njih pajdaši
se niti rahitičnih ne brani.
Izredne razmere zahtevajo hipne odločitve. Dvajset minut po tem, ko je bil najmlajši v vrtcu, sem že bila na poti v Logarsko dolino. Dan prej sem namreč dobila informacijo, da je dobro narejen tudi Slap na Jami … Hitra kalkulacija je potrdila, da bom doma še pred kosilom in tako je tudi bilo. Ker je bilo vse kopno, sem bila endvatri pod slapom, ker je bil dobro narejen, sem bila endvatri čez, in ker sem hitela domov, sem tudi sestopila po njem. Pričakovala sem, da bom sama, a očitno nas je kar veliko, ki se zavedamo resnosti izrednih razmer, saj nas se je v slapu srečalo kar pet. Oprezala sem še za Kiksom, ki je tam zraven, ampak kot sem pozneje po poizvedovanju izvedela, sem vrgla oči na napačen led oz svečo, ki ni bila narejena. No, tudi Kiks torej čaka na hipno odločitev.
Bojujejo se vztrajno ledenjaki,
plezalci vero vanje imamo, jih častimo
in iščemo upanje pri bogovih nad oblaki.
Izredne razmere zahtevajo, kot že zapisano, tudi spremembo vrstnega reda prioritet. Dva zamrznjena fakina, Fakinof in Fakinček (hvala Vovku za informacijo na družbenem omrežju), vremenska napoved in strah pred tem, da se bo vse stopilo še pred prvim prostim dnem, so naju z Marinko po opravljenih dopoldanskih obveznostih sredi tedna na vrat na nos pripeljali v Matkov kot. Nazadnje sva bili skupaj tam leta 2006 in razlika je neverjetna. In človeka skoraj pripravi do solz … Pred trinajstimi leti bi se najbrž obrnili, češ v tako slabo narejenih slapovih pač ne bova plezali, in šli preplezat katerega drugega, ampak … Zdaj je pač tako, da izbire ravno nimamo, tako da vzamemo, kar pač je na voljo. No, tako Fakinof kot Fakinček sta bila čisto v redu zamrznjena, za razmere zadnjih let pravzaprav odlično narejena, in plezanje je bilo varno, čeprav precej mokro. No, tudi v tem prekrasnem koncu nisva bili sami, Fakine smo si namreč delile tri naveze, na sosednjem bregu pa so pridni sekači ves dan spravljali les.
Vreme se je spremenilo, vzbudilo vero, nič več krivo,
še bomo hiteli v doline mrzle in v hribe,
v trdnjave ledne, primrznjene na skalo sivo.
Marta Krejan Čokl – Gozdna
Foto: Uroš Lesjak, Marko Volk, Marinka Dretnik, Marta Krejan Čokl
Komentarji