Ja, res smo najprej jokali, ko je pol koroških turakov zavilo v Gruzijo, nekateri pa smo morali ostati doma… A je hitro postalo jasno, da zato v 0,5-1m pršiča na domačih bregih ne bo prav nobene gneče. Vrisk in smeh…

Potegniti je bilo treba sicer nekaj špur, ki so drugače v domeni naših natreniranih fantov (različica Kozjega hrbta nad levo rido, iz Tople na Končnikovo Peco, kaka varianta Smrekovca, Libeliška gora, Košenjak, Kremžarica …). A je bil napor po prvem “powpow” zavoju pozabljen.

Za nedotaknjene klasike je bilo delno krivo tudi ustrahovanje medijev s severnim vetrom in mrazom… Ampak veter kar naj piha na severu- dostop iz Topelske strani se je zdel logično pravilna izbira: pri -15 stopinjah tako sončno in fenomenalno pršičasto, da komaj verjameš, da tam ni bilo druge žive duše na smučeh. Sončna nedelja, 14h, Kumer pa nedotaknjen?

… Več na spodnjih slikah in strani Turnih riti, kjer najdete vse ostalo, kar tu “fali” (npr. stokrat prevožena Aljaska v Peci, 10x z vrha pece v Mežico in podobne lumparije).

Šmihelsko okno še nikol ni blo tk soucano, saj ga je prejšnji dan žligalo kake 5 Turnih riti.

Šmihelska drča. 5cm puhca, spodaj led.

Čez Peco #2

Čez Peco #3

Od gondolskega parkinga desno v gozd in Kriško krnico- lep dostop, malo drugače.

Peca iz Kumrove ride na Bistriško.

Do Anijeve bajte in naprej brez špure. Pršična idila pri -15.

Deviški Kumr že drugič!

Uršlja X-ič, za spremembo ob polni lunci, ki je skozi gosto meglo pokukala ravno za 3 sekunde.

Uršlja no. X?

Ugani? Težka? Libeliška gora. 550 višincev pršičnih travnikov.

Pa še ena domačica- Kremžarica…

Po romantiko prvič na Košenjak.

S Košenjaka proti zadnjemu powpow travniku.

Olševa- v senci še zadnji pršič, na soncu prijetno pomladansko.

Olševa- Govca- proti kanalu…