Lahko noč, Bica.

Vsi poznamo knjigo Babica pripoveduje, v kateri je za skoraj dva meseca pravljic za lahko noč. Pravljic, ki so nas pred spanjem pomirile, ker so nam jih brale ali pripovedovale mame in babice, bice, kot se reče na Koroškem. In točno taka je bila naša Bica, Angela Mihev.

Vsakič, ko komu razlagam, kaj pomeni izraz bica, se spomnim, kako vehementno je Manjana razlagal, da je bil kaki dve leti prepričan, da je Mihatovi mami ime Bica, ker smo jo vsi tako klicali. Potem pa je enkrat le ugotovil, da je v resnici “navadna stara mama, ki ji je ime Angela”.

Bicine zgodbe ne morem pripovedovati, lahko pa pripovedujem svoje, ki sem jih doživela z njo, in tiste, ki jih je na veliko načinov, pogosto ovite v vonj jutranje kave ali popoldanskega čaja, pripovedovala ona. Na taborih in mini odpravah, na večdnevnih vajah alpinistične šole, na načrtovanih in naključnih srečanjih na Grohatu …

Za starše je najpomembnejše, da je njihov otrok varen. Kako to združiti z enotedenskim plezanjem in raziskovanjem? Mi teh težav nismo imeli, ker je bila z nami vedno Bica. Sploh ni bilo pomembno, koliko otrok smo vlekli s sabo na naše mini odprave, Bica je bila vedno tam tudi zanje! Ko sta Davo in Sara, kakih devet, deset let sta bila stara, zakurila taborni ogenj sredi zasebnega zemljišča, kjer so nam dovolili postaviti šotore, kuriti pa ne, je Bica poskrbela, da ni bilo niti sledu o tem, ko je lastnik prišel pogledat, ali je vse v redu. Ko smo že mislili, da si bo moral Davo s kakim hladnim orožjem priboriti enakopravnost med tremi skoraj najstnicami, Saro, Živo in Taro, nas je zvečer po plezanju pričakala odlična gledališka predstava. O tistem o dogovorjenih porokah in vseh spremljajočih ceremonijah raje molčim.

Bica je bila vedno tista, od katere smo odšli iskat doživetja, in h kateri smo se vrnili po tisto toplino, ki jo imajo in dajejo ljudje, ki ne nosijo mask. Toplino, ki jo je kazala tudi s tem, da nas je vedno pričakala z večerjo, na katero smo planili, še preden smo s sebe zmetali umazana oblačila in presortirali pomešano plezalno opremo.

Ja, Bica je znala ukrotiti še tako svojeglave mulce in preprečiti solze ali kako buško. Pa tudi nas. Njena kuhinja je bila njena kuhinja. Če smo si v iskanju kakega priboljška tik pred večerjo ali v želji po preurejanju njene mobilne kuhinje drznili šariti po njenih zalogah in razporeditvi, nas je samo ošvrknila s pogledom in … Seveda smo posodo vedno pomili mi.

Bica je bila nepogrešljiva. Kaj bomo s tem dejstvom zdaj, ko je odšla, ne vem, vem pa, da bomo vsi, ki si delimo zgodbe z njo, večno hvaležni za spomine, ki smo jih ovekovečili s fotografijami in zapisi ter jih bomo obujali v pogovorih med srkanjem čaja, ki ne bo imel pravega okusa, saj ne bo dišal po njenih zeliščih in smrekovih vršičkih, nabranih pod Raduho.

Miha je razlagal, kako sta z Bico v Dabarcih zaradi nenapovedanega sneženja tri dni čakala na njegovega soplezalca. In ko ga ni bilo, sta kar sama preplezala dve smeri. Ena je Angelina, a ne, Miha?

Besed je premalo, naših zgodb pa tako veliko … Zgodb, ki smo jih napisali skupaj, in zgodb, ki nam jih je povedala Bica. Ne le z besedami, ampak med vrsticami in predvsem z dejanji. Njen objem in njena zelišča, iz katerih smo si v alpinistični sobi na Grohatu premraženi kuhali čaj, so bili velik privilegij.

Bica, naj ti zdaj mi pripovedujemo pravljice za lahko noč. Da boš tudi z one strani mavrice z nasmehom prikimavala nagajivim otrokom in nas v mislih pozdravila in objela, ko bomo odložili ruzake na klop pred našo sobo na Grohatu.  

Lahko noč, Bica. Hvala za vse pravljice, ki si nam jih dala.

Tvoje deklete in pobi


Komentarji

Oddajte komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

14 + 3 =

Preberite naš blog

Prebrskajte med več kot 1500+ zapisi na našem blogu.