Ledeno zrcalce v Sappadi

Skoraj bi lahko rekla, da sem šla v Sappado s tropom Novogoričanov, ampak nisem prepričana, da so štirje že trop … No, mogoče je bil trop, ko sem se jim pridružila. Ali pa takrat, ko smo se mi pridružili vsem, ki so že uničevali čudoviti slap Sneguljčičino zrcalo v dolini Sappada (Spechio Di Biancaneve). Sploh pa potem, ko so za nami prišle še nove naveze …

Sneguljčičino ogledalo

Dvajset se nas je gnetlo v priljubljenem slapu, ki je sicer dovolj širok, da se kake tri naveze lahko nekoliko razporedijo, a preozek (in s premalo sidrišči za spust), da se v enem dopoldnevu gor in dol varno spravi skoraj dva ducata ljudi.

Ko sem zagledala množico v ledu … In za sabo. ;)

Slap je zelo lep (Saj se zavedate, da so moje sodbe o ledu zelo subjektivne in da je moja ljubezen do zamrznjenih slapov skoraj brezpogojna, al?), dolg za pet ali šest raztežajev, dostop je idealen (slabe pol ure skozi krasen gozd), dolina čudovita, moteč pa je hrup, ki se širi s smučišč. S tem mislim didžeja in glasbo, ki ji “modri” ne moremo reči glasba.

Moteča je (seveda) tudi gneča, ampak ta je zaradi nas, ki hočemo videti svoj odsev v Sneguljčičinem ogledalu (sklepam, da ne gre za isto ogledalo, ki ga je imela njena mačeha), torej …

Torej …

Zaradi množice izstrelkov, ki so pristali na naših glavah ali leteli tik mimo njih, tistih, ki smo jih na naveze pod sabo metali mi, ter po preračunavanju časa, ki bi ga zaradi množice pred sabo porabili za spust, smo že pod vrhom slapa zaključili vzpon.

Torej bom zagotovo še šla tja. :)

Spust

Foto: Eva in Pavel Ferjančič, Filip, Cecilija in Marta

Gozdna

Komentarji

Oddajte komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

4 × 2 =

Preberite naš blog

Prebrskajte med več kot 1500+ zapisi na našem blogu.