Mala dolga noga ali On the dark side of the Uršla

Že drži, da je mala, predvsem pa drži to, da je dolga. Sploh, če avto pustiš na Ošvenovi ridi in jo mahneš počrez po zadnjem žlihu grta. Snega je mestoma do kolen, mestoma pa se kreše pod derezami. Tako ga počasi a vztrajno krešemo Nataša, Janez in moja malenkost (Uroš) proti podstenju Velike Šmohorce.

Po cca. 2h smo tam. Na hitro se orientiramo, malo okrepčamo in vstopimo. Prvi cug ima oceno tri in še malo, ma deluje malo jače. Verjetno je bila ocena mišljena za kopno skalo? Smo sploh prav vstopli, je že kdo delal zimsko ponovitev…?

“Nič ne de, pusti vprašanja in se loti argumentov, se bodrim in jo mahnem navkreber”.

Prvi cug je kratek in kar na moč. Kasneje ugotovimo, da smo se ga lotili verjetno preveč direkt – po zajedi. Smer teče nekoliko bolj levo po “lažjem svetu”.

Drugi cug ponudi kar nekaj zanimive plezarije. Namestim tudi kar nekaj varovanj, saj je smer mestoma  krušljiva in psiha naredi svoje. Odleti tudi en klin – pa naj bo za spomin. Na vrhu cuga je majhen greben, pod njim pa majhen macesen. Zvalim se čez in napravim štant. Potegnem še Natašo in Janeza in hajd dalje. Direkt nad nami je lepa kratka plata. Bila bi lepa plezarija, vendar varovanja ni moč namestiti, zato krenemo po originalni smeri, ki gre nekoliko okrog po desni in navzgor. Svet je tukaj dokaj razdrobljen. Vmes so travnate police, kakšen skalnati skok ter kakšen mali macesen vmes, ki pride prav za varovanje. Potegnem cug do kraja in napravim sidrišče na majhnem macesnu v snežni grapi. Janez se zadaj nekoliko zamudi, saj se zasekira zaradi še enega padlega klina in že načrtuje ekspedicijo. Po krajšem prigovarjanju le opusti to namero 🤣.

Nadalje izgleda, kot da bo manj plezarije in več gaženja. Snega je mestoma krepko čez kolena, do riti. Sneg je sipek in napredovanje je predvsem psihološko naporno. Vendar s trdo glavo in veliko vnemo se prebijem do poti, ki vodi na vrh Velike Šmohorce. Potegnem zadaj še onadva in skupaj jo mahnemo na vrh. V koči si privoščimo pir in č’rničov štrudl, pol pa gas čez Kozji hrbet navzdol. Vmes srečamo še Štehija in Rožleta, ki se vračata v dolino. Namenimo si nekaj besed, zaželimo srečno pot in se spustimo nazaj do Ošvenove ride.

Foto: mi3

Avtor: Uroš

Komentarji

Oddajte komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

13 + six =

Preberite naš blog

Prebrskajte med več kot 1500+ zapisi na našem blogu.