Primorske stene so zaradi svoje odmaknjenosti od nekdaj manj obiskane in nam manj poznane. Vzponi tam imajo več prvobitnosti, spremlja pa jih skrivnostnost in pregovorna zahtevnost.
V nedeljo sva se z Gregom podala v Planjo. Že kar na začetku dostopa sva izgubila nemarkirano potko in se po strugi Mlinarice napotila navzgor. Od sonca, ki so ga napovedali vremenarji ni bilo nič. Temperature in občutek v prstih je bil bolj zimski, ko sva zaplezala v Mansardo, najbolj priljubljeno smer v SZ steni. Smer poteka v levem boku osrednjega SZ stebra in si kar zasluži kompleksno oceno VI. Še ena izmed velikih klasik v naših stenah, ki jo lepo opišejo besede Miheliča: “Vrhunska plezalna smer na skritem prizorišču daleč od plezalskih aren!”
Sestopila sva do škrbine med Planjo in Kanceljni in z dvema spustoma po vrvi dosegla Krnico za Zidno steno. Od tam pa sva po Trentarski smeri v rdeči grapi iskala prehode nazaj do najinega izhodišča pod steno, kjer sta naju čakala nahrbtnika in malica. Sestop, na prvi pogled strm in ogabno krušljiv, je ponudil zanimivo plezanje v konglomeratu podobni kompaktni steni.
Ob šestih zvečer sva bila zopet pri avtomobilu, zadovoljna z lepo celodnevno turo.

Podobni zapisi
Preberite naš blog
Prebrskajte med več kot 1500+ zapisi na našem blogu.
Komentarji