V življenju imamo kup meja, ene si postavimo sami, druge nam postavijo drugi, tretje preprosto so. In odkar sem prestopila eno od onih, ki sem si jih postavila sama, se imam za modrejšo in zrelejšo. No, najbrž malo tudi sem … :-D
Veliki Ćuk
Naš letošnji tabor v Paklenici je bil bolj kratek skupinski obisk “ta modrih” kot pravi tabor, ampak to ni niti malo zmanjšalo njegove vrednosti. Od naše mularije se je v čudovite skale kanjona podal le Jan s soplezalcem Gašperjem iz Maribora, ostali člani pa smo že vsi med “ta modrimi”, tako da sta dva večera, ki smo ju preživeli v kampu Vesna, minila v glavnem v obujanju spominov, dva sončna dneva z ravno pravo temperaturo pa sta nam omogočila preizkušanje živčkov, mišic in plezalne kondicije ter uživanje v tipanju tople kompaktne skale in v lepih razgledih v različnih smereh na obeh straneh kanjona.
Dva modra: gospod Špiler in Vinko
V soboto so iz spalnih vreč prvi zlezli Pipi, Domen Jan in Gašper, saj so se lotili nekoliko resnejših smeri kot drugi del ekipe, in sicer sta se prva dva plazila po znameniti Kači, druga dva pa sta se lotila ene neopremljene smeri v Stupu desno od Danaje. Andy je z gospodom Špilerjem poplezaval v Centralnem kaminu, z Vinkom pa sva iskala vstop v smer Barba Antin in ga tudi našla. Seveda sva smer tudi preplezala.
Ta zgodnji
Večer smo zaključili z večerjo pri Dinku, ki se je končala s pihanjem svečk: Pipi si je namreč za svoj …khm…khm… rojstni dan podaril Kačo (to smo izvedeli šele takrat), Metka pa ga je presenetila s tortico.
Koliko svečk?
Nedelja je bila za gospoda Špilerja dan počitka in obiska plaže, mi pa smo se seveda spet zagnali v kanjon. Pipi & Domen in Jan & Gašper so si postregli z Juho, z Vinkom pa sva na vrv navezala še Andyja, ki je ostal brez soplezalca in smo se načakali v Nosorogu. Je pač oblegana smer, kar plezarijo podaljša za kako uro. Metka se je plezanju izognila in si kratek dopust privoščila nekoliko po svoje, celo delovno.
Smo pozabili narediti selfija v Nosorogu, ko nas je bilo pet na štantu.
Modri in zreli, ki imamo na kupe obveznosti (jao jao), smo v nedeljo popoldne pospravili šotore in krenili domov, mladina pa si je privoščila še en dan plezarije. No, pa Pipi tudi, saj je vendar praznoval, tako da je v ponedeljek z Janom in Gašperjem preplezal smer Kamasutra. Zakaj so izbrali smer s tem imenom, je ostalo skrivnost.
V Paklenico se je vedno fajn vrniti. Čeprav po toliko letih, da moraš prav pomisliti, kdaj je bilo nazadnje. To ima pravzaprav svoj čar … In fajn je, ko se po dolgem času na vrv spet navežeš s soplezalcem, s katerim si pred leti napisal že veliko zgodb, pa imaš občutek, kot da sta še prejšnji teden plezala v Igličevi.
Gozdna
Komentarji