… je še zmeraj samo želja. V mislih imam čudovit zaledeneli slap, seveda. Bemti!!! Saj bi napisala, da je Jure kriv, ampak bi lagala. Če bi bil led, bi mi natankal mamuta in me napodil od doma … <3

Še vedno upam, da bo stisnil mraz, med upanjem pa malce sanjarim in počnem tudi tisto, kar je fajn. Nekajmesečni pregled dogajanja gledano z alpinističnega vidika ni nič, ampak življenje (tudi alpinistov in alpinistk) res ni samo lazenje po hribih. :)

Vnuček in tavelika mularija nimajo kaj dosti opravkov s hribi, zato z njimi počnem nehribovske stvari, z Borom, ki pa za zdaj še ima rad brege (sploh če je kaka koča cilj), pa občasno goniva v kak breg z biciklom ali pa greva raziskovat kuclje okoli bajte.

Z Juretom redko skupaj pobegneva od doma, a nekako se da. Sva nagruntala taktiko: mulcem spečeva pico, dava daljinca od TV in skočiva na Šmarko. Ali Polhograjce. Pa na eno smučišče sva šla s turnimi enkrat po šihtu … Čudovito je bilo! Če hočeva kam dlje, jim pustiva eno bančno kartico, ampak to je iz očitnih razlogov zelo redko.

S Pavlotom sva se po nekajletnem dogovarjanju spet navezala na isto vrv, vendar (za zdaj) večinoma za orodno plezanje, za katero me je zares zelo navdušila Maja, spodbudil pa moj mož. Tudi z Majo se nama včasih uspe dobiti na kavi (beri razmetati vrv pod kako stenco).

Z Marinko sva od žalosti, ker ni ledu, izkoristili tisto, zaradi česar ga ni, in pekli piškote ter pogledali nekaj nadaljevanj Bergdoktorja, ker se pripravljava na ponovni poletni obisk Wilder Kaiserja. Način priprave na to bo treba sicer spremeniti … No, prvi korak je že narejen: imava vodniček.

Gozdna