Nič od tega, samo sedem mladenk (ja, mladenke smo in bomo, dokler bomo tako hotele!). Ki se hočejo imeti fajn v Parco naturale di Fanes-Sennes-Braies!

Nekaj mesecev nazaj, ko smo si mlade mame med dojenčkanjem po Krimu kot navadno krajšale pot in lajšale težo s klepetom, sem ob Tinčinem pripovedovanju, da okoli osmega marca pelje skupino deklet na turno smučanje v Dolomite, spet zastrigla z ušesi. Sicer samo z enim, ampak je bilo dovolj, da slišano ni šlo pri drugem ven, ampak se je misel, ki se mi je “vsilila” ob tem, vedno glasneje valjala po lobanji. Ker je bila vedno glasnejša, jo je ob enem drugem dojenčkanju seveda slišala tudi Tinca in njena ekipa se je povečala za eno članico. Ker je smučanje, sploh turno, zame španska vas (mogoče se še kdo spomni, kako smo trenirali za odpravo v Bolivijo – “Kr idi, bom že prišla dol”), me je malo zgrabila panika in kmalu je moral isto “Kr idi, bom že prišla dol” na Mali Mojstrovki poslušati Jure. Ampak toliko sem vseeno trmasta (če bi bila moški, bi rekli, da sem vztrajna), da nisem vrgla smuči v koruzo, ampak sem si privoščila celo osebnega trenerja. Na srečo je Juretov brat učitelj smučanja in si je vzel eno dopoldne zame, da sva malo potrenirala na smučišču. Na srečo smo potem babe imele še babji vikend na Raduhi in sta bili Marinka in Martina toliko požrtvovalni, da sta šli z mano na Bistriško špico. No, pravzaprav sem šla jaz z njima … Še en skok na Kope po službi (spet privilegij, ker gor je pa Sara delala in mi precej olajšala stvari) in samozavest mi je zrasla ravno toliko, da me je bolj skrbelo, kako bo Bor štiri dni zdržal brez mene (khm khm, ti brez njega, al, je rekel moj mož), kot to, da se v Dolomitih ne bom polomila. Da me pancarji kar fejst žulijo, se mi, naivnici, sploh ni zdelo problematično. Na srečo Jure ni bil tako naiven in na srečo je bil prepričan, da si zaslužim nove. In še kako prav je imel! Da si zaslužim nove, seveda. ;-) Tisti, ki smučate, torej večina, veste, o čem govorim, sama pa sem to spoznala že prvi dan v Dolomitih … Niso pa bili samo pancerji novi zame, tokrat sem bila prvič v Dolomitih in prvič na konkretnem “turanju”.

V sredo popoldne sem med robo spakirala še šest malih Meginesov (moje prvo domače pivo, irish stout!), enega premalo, ker sem površno brala e-pošto, in z Mojco Ž. in Tinco smo jih čez dobre tri ure že obesile na okensko kljuko, da so se ohladili, preden je hotel v Carboninu zavzelo sedem klenih Slovenk. Ravno dovolj dolgo smo čakale na Bojano, Anjo, Sanjo in Mojco B., da so se ohladili in da med teoretično pripravo na prihajajoče štiri dni, ki smo jo imele za večerjo, nismo bile žejne.

Četrtkovo jutro je bilo krasno in nabito s pričakovanji, ko smo se s taksijem odpeljale na prelaz Falzarego, od tam pa z gondolo na Lagazuoi Pico. Tu sem si med preverjanjem delovanja lavinskih žoln še domišljala, da bi bili stari pancerji čisto dobri in da si je mož naredil nepotreben strošek …

Del spusta je potekal po smučišču, del pa po celcu. Žal je zapadlo toliko snega in tudi nevarnost plazov je bila tolikšna, da smo prvotni načrt opustile. Nameravale smo namreč gaziti po eni grapi in se potem spustiti do planote, ki nas bi vodila do koče Fanes. Ampak je bilo kljub smučišču zelo luštno, sploh ker smo se spustile, če se prav spomnim, 1000 metrov.

No, potem pa sem počasi začela Jureta kovati v zvezde … Po štirih urah hoje se je izkazalo, da so novi pancerji presneto dobra naložba! Čeprav sem s polnimi pljuči zadihala šele, ko sem jih pri koči Fanes končno lahko sezula. Ampak ne za dolgo, saj smo imele še kar nekaj časa do sončnega zahoda in smo ga izkoristile za voden “strečing”, učne urice in ponavljanje snovi. Malo smo namreč zakopavale in odkopavale žolne, se spoznavale in po babje narežale. Po obilni večerji pa ob devetih pocepale v postelje.

 

Petkovo jutro nam je postreglo s kaloričnim zajtrkom in kaloričnimi oblaki, iz katerih je po malem snežilo, a še vedno je bilo vreme takšno, da smo lahko vriskale, ko smo po treh urah vzpona na Col Bechei de Sora, 2794 m, začele izgubljati nadmorsko višino precej hitreje, kot smo jo pridobivale. No, priznam, da vse nismo vriskale oz. ne ves čas od veselja, sploh na tistih delih, ki so bili bolj strmi, ali tam, kjer je bil skorjat sneg, ampak doživetje je tisto, ki šteje. In to, kar se naučiš iz njega.

Mimo koče, kjer smo mimogrede pobrale nekaj deponirane robe iz nahrbtnikov, ki je za vzpon na Col Bechei nismo potrebovale, smo po ratrakirani cesti in po celcu ob njej, kolikor se je le dalo, prismučale do koče Pederü. Iz nahrbtnikov smo privlekle kvazi sendviče, ki smo jih pri zajtrku skrivaj stlačile v žepe, in še preden smo jih zmazale, se je Anja spomnila, da “strečinga” še nismo naredile. In že smo se sklanjale in raztegovale in poskušale biti čim bolj elegantne, kar je v pancerjih videti precej komično. Ampak dela!

Po treh urah vzpona, ko smo v koči Rifugio Senes odložile vso ropotijo, sem spoznala, da si novo obuvalo preveč tesno zapenjam. Tudi med hojo, ko sem odpela in zrahljala vse, kar se je dalo, so me noge namreč tako bolele, da sem se počutila, kot da hodim najmanj še enkrat toliko časa. Jasno, saj sem kronsko napako naredila že zjutraj, ta pa se je potem vlekla kar nekaj ur … Ampak! Res, ampak, tako lepo je bilo, da niti zob ni bilo treba preveč stiskati; belina, živalske sledi, gore, hribi, grički … Mir.

Sobotno jutro ni postreglo s kaloričnimi oblaki, tako da je bila romantika, ko smo kakšno uro in pol v sneg risale povsem svežo sled proti zaprti koči Biella, 2327 m, že kar pretirana. Planota, rahli vzponi, rahli spusti, okoli pa hribi … Dokler se med vzponom po grebenu z vrhom M. Muro, 2458 m, severovzhodno od koče ni začelo oblačiti. Nameravale smo nadaljevati po grebenu vzhodno do sedla, od koder bi se malce spustile v krnico in povzpele na drugo sedlo, vendar je bil sneg preveč kložast, zato smo se obrnile in se v krnico spustile čez prelaz Sora Forno na zahodnem delu grebena. Je bilo kar mučno, saj je bila svetloba razpršena in vse, kar smo videle, je bila belina nedoločljive strmine, brez senc, ki bi nakazovale, kje je kak kucelj ali luknja. Ampak sneg je bil pa dober.

Kake dobre tri ure smo porabile, da smo prišle na (že prej omenjeno) drugo sedlo pod Kleiner Jaufen, 2372, zlezle na kucelj, katerega imena ne vem (mogoče Kühglattenpingl, 2310), in se od tam spustile v dolino Val di Stolla (Stollatal). Ker bi porabile preveč časa za vzpon do naslednje koče Plätzweise (Prato Piazza), 2000 m, smo skočile na bus. Na koči pa niso nič vedeli o naši rezervaciji … In oskrbnica je imela že druge plane v dolini. Šment! Ampak je Tinca skupaj z njo našla e-pošto s potrditvijo rezervacije, tako da se je večer za nas vendarle dobro končal. Pa tudi oskrbničin, saj je na koči z nami ostala njena mama.

Malo smo cvikale zaradi plazov, izvedele smo namreč, da je ravno v soboto zasulo skupino ljudi, zato smo namesto še nedotaknjenega Picca di Vallandra za zadnji vrh izbrale enega v njegovem sklopu, ki je bil že ves razrit, in sicer sto metrov nižjo Piramido oz. Helltaler Schlechten, 2711 m. Po dveh urah in pol vzpona nas je čakal precej naporen spust, saj je bil sneg, kjer ni bil razrit, ves skorjast. Ampak (vedno je ampak), bila je spet super dogodivščina, čeprav brez razgledov, ker vreme je bilo pa vso nedeljo precej kislo.

Pred nami je bil samo še spust v Carbonin, kjer so nas čakali avtomobili. Čeprav smo si želele celca, smo morale smučati po ratrakirani cesti, skorjast sneg se je namreč končal šele v dolini …

 

Bili so krasni štirje dnevi s super puncami, ki so vsaka po svoje pestrile čas drugim. Najbolje, da citiram Anjo: “Se bom zahvalila najprej sebi, da sem preživela in da očitno streching pomaga, ker me križ ne boli. Nato Tini, ki je tudi “nesmučarje” vzela v ekipo in ni pokazala, da ji je žal. Mojci Ž., ki je skoraj neopazno bedela nad zadnjima dvema. Marti, ker je popolnoma na novo redefinirala besedi možača in lovača (s svojim neumornim nasmehom ob padcih in dvigih). Mojci B., ki se je vedno na novo veselila lepih razgledov. Sanji za vse priboljške (piškotki, pravljica, nasmeh, rumene hlače). Bojani, ker je pozitiven trmast zmaj.”

Anji pa hvala za zabavne vodene vaje strechinga!

 

Bor pa se je imel brez mene očitno zelo fajn, saj je bil ves nasmejan in dobre volje, ko sem se vrnila domov, na urgenco ga niso medtem nič peljali, čist je bil, kaj je jedel, pa raje ne sprašujem. Sami moški pri bajti štiri dni … Ups, lažem, na srečo je bila nekaj časa tudi Sara z njimi.

Kar se pa mene tiče, je nujno, da vsake nekaj časa pobegnem iz testosteronskega gnezda in se malo odpočijem v babji družbi. Moj hipotalamus seveda prenese določeno količino star warsa, nogometa, računalniških igric, pogovorov, ki jih ne razumem, in čudnega črnega humorja, ampak ko je preveč, nujno potrebujem določeno dozo druženja s sebi enakimi, z nežnimi, razumevajočimi in sočutnimi ter močnimi bitji, ki v resnici poganjajo ta svet! :-D

In nis(m)o možače ali lovače, čeprav nosijo(mo) petke in gojzerje in s(m)o članice ferjanov, al! ;-)

 

Legenda:

– pravljica: Sanja nam je zadnji večer prebrala pravljico (pametni telefoni so kar v redu zadeva)

– rumene hlače: menda jih nosijo zgolj zelo pozitivni ljudje

– trmast zmaj: tega pa ne vem

– Mojca Ž., ki je bdela nad zadnjima dvema: Mojca je odlična smučarka in je večinoma hodila in smučala zadnja, da smo se “nesmučarke” bolje počutile

 

Gozdna

Foto: Mojca Žerjav, Mojca Brecelj, Tina Di Batista, Anja Stankovič, Sanja Zupančič, Bojana Z. Korošec in Marta Krejan Čokl