NEMŠKA GRAPA- v Ojstrici ( in še kaj)

Objavil-a Alina Ledinek

13 aprila, 2021

V nedeljo 13 Aprila smo se odpravili v Nemško pod Ojstrico. S to smerjo sma imeli neporavnane račune saj sem se letos morala že dvakrat obrniti zaradi ZELO neugodnih razmer. Vedno bol začenjam vrjeti v pregovor v tretjo gre rado, saj je skoraj vedno tako!

Ta je res tista taprava, saj je dostop kar relativno dolg, ni blizu, sam ni pa zelo daleč. Ampak je pot kot sama zelo lepa, vodi mimo koče na Klemenči jami, kjer se nekaj km stran nahaja orjaški macesen!

Ponavadi se vstop v smer zelo lepo vidi že od tam, ampak je bilo vreme precej grdo, kajti, začelo je deževati, meglice so se spustile nižje k nam, precej turobno. Ampak gorskega duha ni manjkalo, saj smo kmalu že stali pod vstopom, ki pa je zelo edinstven, no vsaj meni se zdi zelo unikaten, saj je kot nekakšna zajeda, sredi ničesar, najbolši del pa je, da je bil tako zelo dobro naret, da se je v njem naredil led! Z takšnim užitkom smo zagrizli vanj, da se je kar kadilo z nas.. med uživancijo, pa sploh opazili nismo, da se je megla kar zgostila, šment.. : ” sej vendar poznamo smer, sploh ni panike”.

Na vrhu tega majhnega žlebička oz zajede pa je že postalo nekoliko bolj začinjeno, sledila je namreč izpostavljena, zelo izpistavljena prečka, dolga kakšnih 70m, torej ravno za en raztežaj. Tukaj smo se navezali, uredili sidrišče, gasa naprej! Po eni strani je bila megla dobra stvar, saj nismo videli kako globok je dejansko tisti prepad, ampak, sem si ga znala nekoliko vizualizerati z pomočjo slik na internetu. Konec prečke, je sledil malo večjii naklon, na katerem se je spet tvorilo malo ledu, toliko da smo spet malo zavriskali! (No v bistvu sem samo jaz malo zajodlala, to je sedaj namreč nov trend v hribih).

Tukaj smo v bistvu sklenili, da je vnaprej varovanje slabo, zato bi se bilo bolje razvezati, nekaj metrov smo še nadaljevali v štajerski navezi, pot nas je nato peljala še nekoliko v desno in potem navzgor do nekakšnega roba, ter še malo navzgor ( v bistvu sploh ne vem ker je bila vidljivost že tako slaba da neznam opisati kako točno je potekalo nadaljevanje.) Na nekakšnem robu, smo se dokončno razvezali, saj nam je štrik le mešal štrene in nas oviral. Po nekaj metrih smo začeli hoditi desno, takrat smo prispeli do amfiteatra, tukaj smo še vedeli kje smo, našli smo poličko in naredili našo prvo pavzico. Amfiteater je vrjetno v lepem vremenu zelo lepa razgledna točka, saj na levi strani le- tega kuka iz za vogala ojstrica, desno pa se vidijo škarje in pa še izstop iz vzhodne grape.

Ko človek že misliš kako blizu cilju si, se ponavadi prava dogodivščina šele začenja, to se je zgodilo v našem primeru. Izstop iz Nemške smo falili za 360°C in še več. Dejansko smo prišli že čisto pod njega, ampak v tako slabi vidljivosti je izgledalo kot da tam zgoraj ni nič pametnega. Izstop že v osnovi ni tako zelo očiten, nekateri bi rekli da je nekakšen ” run out”. V bistvu sta dve varjanti, pri amfiteatru lahko izstopimo skrajno levo in naravnost, lahko pa se držimo bol desno. Mi smo hoteli izbrati izstop, ki gre skrajno levo in naravnost.. ampak kot sem že omenila, smo zgrešili. Mi smo šli zelo zelo zelo skrajno levo, nato pa smo naleteli na malo lažjo grapo. Seveda smo mislili da je to to. Horuk navzgor. Hm, glej ga zlomka, mogoče pa le ni. In spet.. nadaljujemo levo, po prečki. Bolje bi bilo da se megla tisti trenutek nebi spihala.. pod nam sem opazila dokaj velik prepad.. ampak v mislih smo imeli samo to kako bomo izstopili, zato smo pot nadaljevali ,spet še bolj levo.. tukaj je sledil kratek abzajl do macesna. Zdaj pa zares, vidljivost je vedno bol slaba.. ni več hec. Pot nas je vodila le še naravnost gor, bili smo sto odstotni, da to pa je to ampak..smo se gladko zmotili… prišli smo do mrtve točke. Kar naenkrat smo se znašli na polički, približno 100m do 150m pod vrhom Ojstrice, pod nami pa… Prepad. Ampak tisti ta pravi!

Ko negre več naprej, mora pa iti nazaj. Po poti, po kateri smo prišli. Malo smo si ohladili glave, nato pa prešli v stanje popolne koncentracije, kajti plezanje navzdol, ter prečno, je način plezanja, ki nam ne vzbuja preveč užitkov vsaj ne meni. Veliko bolje je navzgor, kot pa navzdol. Na srečo snežinke še niso zakrile naših stopinj. Noge niso bile več taprave. Ampak treba je še malo stisnit.

Kako odahnila sem si ko smo stali spet v polički pri amfiteatru.. kar dolgo smo potrebovali do tja. Sklenili smo, da nebomo več iskali izhoda, saj je to v takšnem vremenu res zamanj..

Odločili smo se da poiščemo kakšen macesen ali borovce, za abzajl, če ne drugače, bi pač zabili klin ali dva. Hvala bogu ( macesnu) smo ga le našli, ter horuk, spust v neznano. Kar trikrat smo se morali abzajlati, kar znaša približno 210m saj smo se dvakrat kar za cel raztežaj. No da ne grem preveč v podrobnosti. Štrik je bil pri zadnjem abzajlu ravno dovolj velik, da nas je pripeljal do kaskade, ki se nahaja kakšnih 200/300m stran od samega vstopa v smer, torej malo nad bivakom ( bivak je na novo postavljen, prav zares luštno) .

Ta tura nam je vzela kar 12 ur. Štartali smo ob 7ih, k avtu pa smo prispeli ob mraku.

Zelo zelo zelo poučna tura, vendar lepa! Pa čeprav ni bilo veliko za videti ❄❄❄ zdaj pa spet dobimo pošiljko novega snega. Ta zima res nebo odnehala! Tega letošnjega snega pa res nebo zlahka pobralo! ❄❄❄

Prilagam še fotografije:

Komentarji

Oddajte komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Oglejte si prihajajoče dogodke