Jutri v četrtek 10. 9. 2013 bo bulder IZJEMOMA zaseden v času 14:30 – 16:00, ker je zaradi odbojkarske tekme velika plezalna stena nedostopna za trening. Hvala za razumevanje!
LP Živa
P.S. Dnevno dobivamo klice in prošnje za vključitev otrok v plezalno šolo, kar kaže na veliko zanimanje mladih za plezanje. Upam, da nam te otroke uspe navdušiti za plezanje kot šport in ne le za tekmovanja in pehanje za dosežki. Žal pa so očitno za nekatere pokazatelj dobrega dela trenerja samo osvojene stopničke na tekmi.
Res je, kar se mene tiče so najboljši in tudi edini kazatelj uspešnosti otrok tekmovalcev le rezultati in še enkrat rezultati. Tudi sama si tekmovalka, upam da si še, in mislim, da nisi obiskovala tekem le zaradi pice in gostega soka na poti domov. Za imeti se fajn, družiti, tipkati po pametnih telefonih, se ne potrebuje objekta cele tri ure, pet dni na teden… Če se pleza, če so programi, če so rezultati, če so napredovanja, če so otroci voljni in željni uspehov sam lahko od danes naprej treniram v Celovcu, SG-ju, pri Franjotu, v skali… in takoj dam prostor mladim, nadobudnim malčkom. Sama trdo delaš, pridno treniraš in odkljukavaš serije zgibov zgolj zaradi zabave, trenutnega navdušenja?! Živa neeee, roko na srce, mislim da to počneš tudi zaradi močne želje po stopničkah, mesta v krogu reprezentance, žlahtne kovine na večjih tekmovanjih…
Ni pa moj komentar letel le na trenerja. Če si bila v preteklem letu to ti, se globoko opravičujem, ker kolikor spremljam zadevo, vas je bilo v zadnjih dveh, treh letih kar nekaj, ki ste se vključevali oz. preizkusili v trenerski vlogi. Na žalost, še enkrat, vsi po vrsti brez vidnih uspehov, za kar pa sam nisem iskal vzroka, mogoče celo niste imeli pravega testa za gnetenje, pogojev za delo, pravičnega plačila, ne vem in me tudi ne zanima, samo tipkam glasna razmišljanja velike večine obiskovalcev boulderce glede novih terminov.
Zan in Vid plezata z Gregijem in napredujeta z nadzvočno hitrostjo, sama si se vozila v Velenje in letos preplezala svojo prvo 8a, Dretnik se vozi v Velenje in ne samo da raztura, deda sem na Mastnem grifu gledal z odprtimi usti, Petra in Sara se dodatno pilita pri Perkotu…
Pa še enkrat brez zamere, nobenemu nisem odgriznil roke, komentar sem tipkal dobronamerno, pa kakorkoli težko se bo bral.
Lp
Tk ko si reku Šiljo. Veliko je odvisno tudi od testa, ki ga oblikuješ. Taka generacija, ki jo omenjaš, se ne oblikuje samo na trenigu s trenerjem. Taka generacija raste predvsem v družinah z maksimalnim suportom, če ne, ni kaj, pa se lahko trener “po zobah meče”.
Praviloma ne pišem komentarjev po internetu, vendar se z zgoraj napisanim enostavno ne strinjam in ker leti tudi name osebno, bi rada izrazila svoje mnenje nad nastalo situacijo. Najprej bi rada izpostavila nekaj napačnih podatkov:
1. Uspešnost otrok tekmovalcev in otrok, ki trenirajo plezanje ni eno in isto. Plezanje je poseben šport ravno zato, ker svojih sposobnosti ne dokazujemo zgolj na tekmovanjih temveč tudi v skalnem plezanju. Uspeh je zame definiran kot napredek otroka in uspešno premagane njegove meje zmogljivosti, pa če bo to le dvig po lestvici v prvo polovico tekmovalcev na tekmi.
2. Za treninge (»plezalna druženja«) na mali plezalni steni je otrokom namenjenih 8,5h na teden (razporejenih na tri delovne dni), kar pomeni, da je bulder ostalim članom dostopen ves preostali čas, kar je cca 45,5h (če računamo vsak dan od 15:00-21:00 in vikende v času 8:00-20:00 in odštejemo ure namenjene treningom otrok) in mislim, da zaradi tega ni treba hodit trenirat drugam…
3. Moja plezalna kariera je plod mojih želj, ambicij in truda. Sem pač izjemno tekmovalen tip človeka in tako daleč ne bi priplezala brez želje biti najboljša pri vsem kar počnem v življenju. Poleg tega mi brez podpore družine ne bi nikoli uspelo. In verjemite, da ne bi bila pripravljena trenirati toliko časa in se gnati na treningih, če ne bi imela rada plezanja, saj je v mojem urniku še toliko drugih stvari, ki jih počnem rada, vendar jih pustim ob strani.
… Če prav razumem je splošno mnenje, da mladi plezalci brez potrebe zasedajo klubske prostore, saj s svojimi rezultati niso dokazali, da so tega vredni. V času, ki jim je namenjen bi tako lahko bulder uporabljali drugi člani, od katerih se preprosto ne zahteva, da bi si to zaslužili s kakšnimi posebnimi dosežki. Po tej logiki moramo ob vpisu v plezalno šolo od otrok zahtevati popolno predanost športu, podrejanje drugih dejavnosti in družino, ki se bo posvečala plezanju ob prostih vikendih, v času družinskih počitnic itd. Šport je danes vse preveč tekmovalna zadeva in mi imamo otroke, ki se razvijajo v ljubitelje plezanja, zdaj pa jim poskušamo vzeti ta šport, ker jih ne zanimajo tekmovanja, namesto da bi bili veseli, ker se ne uklanjajo današnjemu družbenemu trendu pehanja za dosežki. Ko sem lani prevzela vlogo trenerja sem si želela, da bi se napredek otrok izrazil predvsem v njihovih tekmovalnih dosežkih in sem bila razočarana, ker niso pokazali tekmovalnosti. Takrat sem se vprašala, s kakšno pravico obsojam njihovo željo, da plezajo le za zabavo in tako koristno preživljajo prosti čas. Jih bom zato, ker niso taki, kot sem bila jaz v njihovih letih preprosto napodila, saj nima smisla da delajo gužvo na bulderju? Takrat sem imela izbiro, siliti jih v nekaj česar niso želeli ali pokazati jim plezanje kot šport v katerem lahko uživaš in napreduješ tudi brez tekmovanj. Odločila sem se za slednje in če bi se morala še enkrat, svoje odločitve ne bi spreminjala!
Lp Živa
@Šiljo
Tako dobrega in za tako mlado punco – zrelega komentarja, še ni bilo zaslediti! Bravo.