Kok rad mam take petke, ko na gori ne srečaš žive duše.
Pri odcepu nad Pečnikom me je na tabli čaku maček, ki sm ga zgubu v nedelo. Hvala Edi, poračunama, ko se srečama! Cesta naprej je bva zjutra tk ledena, da brez ketn ne bi prlezo davč, švo je pa do višine Govševe planine. S škijami mimo Forštnerce in okrog roba po stari špuri na Govco. Vmes spodim še trop devetih rehlnov, ki so jo podurhali glih tota, ko sm mev namen dov plat. Pa drugič. Snega je še dojst in žvad mre met svoj mir, da preživi. Štole gra smo mi pr njih na obisku in ne obratno.
Zato sm navzdol odpelo v smeri Zadnjega travnika po goši vzhodno od kanala Grande.
Razmere za škijat niso ble bohveka: zgora spihano, na sončnih legah šorja, pršič nižje med macesni, proti podno pa gniloba na trdi podlagi.
A postmo to, ko je bil pa še en tak lep dan v bregih.