V soboto zvečer sva se z Dašo na dogovorili, da bova v nedeljo ‘na hitro’ skočili splezat Vigredno na Peco. In kar nekaj nas je bilo takih, ki smo se v nedeljo želeli greti v topli Vigredni smeri. Podobne plane so namreč imeli še Vinko, Olga, Fižola in Nataša, ki so se kot naročeno ob isti uri zbrali na istem zbirnem mestu.

Na vstopu v smer.

Do stene smo dostopali iz zavarovane poti na Peco. Z Dašo spadava med bolj počasne, a sva dobili čast da najina naveza kljub temu pleza prva. Tako so sicer brzinski Vinko, Olga, Fižola in Nataša pač morali hiteti počasi. Pa še sreča, ker je bilo za hitenje resnično prevroče.

Občutek je bil prav poletni, saj nam sonce ni prizanašalo in smo ob koncu vsakega preplezanega raztežaja komaj čakali na požirek požirek vode, pivoljubci pa so v mislih srebali pivo pri koči. Vročini navkljub je bilo čudovito: nebo nad nami je bilo modro, pod nami pa se je razprostiral pisano obrvan gozd.

V zadnjem raztežaju so se naše poti ločile, saj sva z Dašo namesto rahlo v levo izplezali na desni strani. Desna stran je bila sicer malo krušljiva, a sva do vrha prišli brez težav (Beri: vso kamenje je ostalo na svojem mestu.).

Olga na vrhu.

Zasluženo smo se na poti proti avtom ustavili pri koči, napravili obvezno analizo dneva, ljubitelji piva pa tokrat piva niso srebali samo v mislih.

Počitek na soncu.

Zapisala: Petra

Fotografije: Nataša in Daša