Tokratni mini odpravi v pogorje Ak Suu v Kirgizijo sva z Gregom odmerila le 17dni, a domov prišla celo dva dni prej.
Bilo pa je to petnajst napornih in napetih dni, tako da sva se domov vrnila utrujena, malo shujšana, vendar zadovoljna saj sva preplezala glavni zastavljeni cilj, dasiravno sva dožive kar precej presenečenj in nepredvidenih dogodkov. Začeli so se že na zadnjem delu poti s kombijem po cesti, ki ni bila ravno cesta. Po tem, ko sta odpovedala šofer in kombi na katerem razen rdečih in oranžnih lučk na komandni plošči ni delalo skoraj nič je vozilo v pogon spravil Grega, ki nas je v zadnjih izdihljajih motorja od katerega se je kadilo nekako spravil do nekaj pastirskih koč iz blata. Tu nas naj bi čakale mule, ki pa smo jih potem, dobre tri ure, čakali mi. Na dostopu se je kmalu pokazalo, da sta mlečne zoba fanta, ki nama ju je v pomoč in kot kuharja dodelila agencija Ak Sai, prvič v hribih in da bo z njima več skrbi kot koristi od njiju. Kmalu sva jima podelila ljubkovalni imeni Lolek in Bolek. Na dostopu sta se najprej izgubila in noč preživela v kratkih rokavih na prostem in ni čudno, da sta se na koncu 47km dolgega pristopa v bazo privlekla po tem ko sva jo z Gregom že davno postavila šotore in uredila našo bazo. No v naslednjih dnevih sta opravila zelo pomembno delo, od kuhinje in najinega šotora sta z kamni obrobila potko, ki pa je z Gregom žal nisva uporabljala saj sva hodila »po bližnjici«. Vseeno pa sva bila zadovoljna, da so pristopne etape za nami. Na poti je potrebno večkrat čez reko Karavshin, ki pa je v zgornjem delu odnesla most. Ker so se fantje prečenja lotevali zelo nerodno sva nazadnje midva s plezalnimi vrvmi in zasilnim škripcem čez vodo spravila vse tovore in spremljevalce. Na poti sva srečala šest Špancev, ki so dvajset dni zastonj naskakovali Perestroika crack. Nestanovitno vreme jim je prekrižalo načrte. Nama je vremensko napoved preko satelitskega telefona pošiljala Eva. In ker je takoj po prihodu le ta napovedovala en lep dan, z nevihto ob 17 uri in dolgotrajno poslabšanje vremena drugi dan ob 14 uri sva se odpovedala načrtovani »spoznavni« turi v lažji smeri. Na polno sva se zapodila v najin glavni cilj. Perestroika crack so prvi preplezali Francozi leta 1991 in jo ocenili z 7a, A2. Leta 1995 je bila smer v celoti preplezana prosto (najtežji raztežaj 7b). Nadvse popularna pa je postala, ko jo je preplezala znamenita Američanka Lynn Hill in jo označila kot eno najlepših plezarij poči v granitu. Kljub temu da neverjetno lepo in zeleno dolino ob reki Ak Suu obroblja veliko granitnih vršacev, v katerih je preplezano precej smeri pa velika večina, če ne kar vsi plezalci sem pridejo z glavnim ciljem preplezati znamenito smer na najbolj markantno stožčasto goro področja. Pri tem so pogosto neuspešni, tudi zaradi dejstva da plezajo počasi z dvema ali več bivaki. Midva morava hiteti. Pogojno nama vremenska napoved obljublja dan in pol. Ob štirih, 26.7. 2016, v soju čelnih svetilk zapustiva naš tabor na višini 3035m. Deset minut do šeste ure se na vrhu položnih plošč naveževa in zaplezava v steno, ki po treh raztežajih privede na veliko glavo, kjer skica prikazuje prvo udobno možnost bivakiranja. Do sem sva hitra saj transportne vreče – prasice nisva vlekla za sabo. Namesto tega je Grega v vodstvu plezal z nahrbtnikom jaz pa zadaj s prasico na ramenih. Ob osmi uri zaplezava naprej. Takoj po delikatni prečki v plošči se začne, meni najlepši del smeri. Štiri raztežaje neprekinjene poči, po kateri plezaš kot predpisuje teorija. Pa srečanje s prvim previsom in široko počjo, kjer potrebuješ velikega metulja (BD5). Ob enih sva na drugem prostoru, ki ga prikaže skica kot dober bivak za šest oseb. Res je prostor dobro pripravljen in kaže na to, da je tu prenočevalo že mnogo plezalcev. Tudi midva si privoščiva četrt ure počitka, nato pa po treh dolžinah vrvi doseževa najtežji del smeri. Grega si vzame nekaj časa za počitek in koncentracijo kljub temu, da se po nebu že preganjajo oblaki. Nato zapleza v najtežji raztežaj, ki ga ob glasnem sopihanju zmore prosto ravno ko zamolklo grmenje napove, da se včeraj napovedana nevihta bliža. Grega me preganja medtem ko tako ali tako hitim kolikor zmorem in si pomagam z vsemi sredstvi. Ravno ko sem pri njem, na visečem varovališču, priletijo prve kaplje. Iz prasice potegneva najlonsko bivak vrečo in se pokrijeva preko glav vse do pasu, kjer nama vrv s katero sva vpeta v kline, preprečuje, da se pred dežjem skrijeva cela. Čez kakšno uro nevihta mine. Oddahneva si. Preplezava še dve vrvni dolžini in ob osmih zvečer doseževa, na višini 4050m, krasno poličko, ki je kot balkon vrezana v navpično steno. Najlepše možno presenečenje. Noč lahko prespiva leže. Nad nama zvezdnato nebo, pod nama pa črna globina, bivak kot iz pravljice. 27.7. 2016 ob pol sedmih zapustiva prijetni bivak, kjer naju bo počakala tudi prasica z večino opreme. Poskušava hiteti, saj je negotovost vremenske napovedi in pripovedovanja, zaradi hitre spremembe vremena, neuspešnih Špancev ves čas prisotna. Petnajst do desete ure se objameva na robu stene. Razveževa se in preobujeva ter se po lahkih prehodih povzpneva še nekaj deset metrov višje. Zmagovito fotografiranje z mogočnimi razgledi in korak obrneva navzdol. Ob pol enajstih začneva z dolgo serijo spustov preko stene, po smeri vzpona. In ko ob enih pristaneva na granitni glavi je nebo že spet grozeče črno. Zadnji trije spusti po vrvi naju privedejo med velike granitne bloke pod steno ravno ko se ulije. Dež na poti do baze, ki jo doseževa ob treh popoldan naju ne moti. Midva sva svoje naredila. Skozi šivankino uho se nama je izšlo. Sledilo je poležavanje v šotoru po katerem je škrabljal dež, čestitke pastirja, ki vsako poletje tu pase šesto ovac in je ves čas govoril o nekakšnem rekordu, obiski drugih odprav, ki so za nami prišle v dolino Ak Suu z enakimi željami, pa obupna kulinarika Boleka in Loleka, ki sta dodatno prispevala k temu, da sva se domov vrnila z nekaj kilogrami manj. Tudi predčasna vrnitev v civilizacijo je zgodba zase, a ker sva doma, tudi s srečnim koncem. :)

Save